Luke Vibert, britanski producent in DJ, čigar mnoge plošče so do zdaj izšle tudi pod okriljem najbolj čislanih založb - kot so na primer Warp, Rephlex in Ninja Tune -, je nedvomno znan po svoji inovativnosti in nevezanosti na en sam slog znotraj elektronske glasbe. Še najlaže bi ga vrgli v isti koš z njegovima tudi siceršnjima kompanjonoma Richardom D. Jamesom (Aphex Twin), ki stoji za založbo Rephlex, in Tomom Jenkinsonom (Squarepusher), enim izmed osrednjih Warpovih varovancev. Na svoji približno dve desetletji dolgi glasbeni poti je za zdaj nanizal že več kot dvajset albumov in Ridmik je njegov šesti samostojni pod lastnim imenom. Viberta lahko namreč najdemo tudi pod kar zajetnim številom psevdonimov, najpogosteje uporabljena sta Wagon Christ in Plug. Tako je zadnjo ploščo izdal pred dvema letoma kot Plug, njegov zadnji album pod lastnim imenom pa datira v 2009.

Sam Vibert je Ridmik napovedal kot ploščo acid housa, ustvarjeno seveda pretežno z legendarnim analognim bassintetizatorjem Roland TB-303, ki je tako rekoč utemeljil ta žanr na sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja v Chicagu, od koder je razširil v Evropo, še posebej v Veliko Britanijo. In že zgolj prelet naslovov Vibertovih preteklih stvaritev lahko da vedeti, da se acid umešča med njemu ljube zvrsti, on sam pa je en izmed njegovih glavnih obujevalcev. Glede naslovov na tem mestu izpostavljamo hit I Love Acid, nato dolgometražno izdajo Lover's Acid, še posebej zanimiv pa je album Moog Acid, ki je izšel pred sedmimi leti. Ustvaril ga je namreč z enim izmed pionirjev elektronske glasbe in moog legendo Jean-Jacquesom Perreyem, ki se je takrat že bližal zavidljivi starosti osemdesetih let.

Dodatni navdih za aktualni album naj bi bila tudi tretja kompilacija Nuggets, ki jo je Vibert lani sestavil iz jagodnega izbora skladb, ki so se od sedemdesetih let prejšnjega stoletja nabirale v katalogu založbe Burton Music. Ta navdih je prispeval k mehkejši in bolj zafankirani dimenziji in tako ne bi mogli trditi, da gre, strogo gledano, za popolnoma v acid potopljeno ploščo. Piskajoči zvoki TB-303 so namreč položeni v precej nežno posteljico in Vibert jih le redko privede do najedajoče stopnje. Tudi ne prinaša surovosti ali celo občasne temačnosti in neusmiljenosti, ki jih lahko pripišemo nekaterim kultnim acid izdajam. Še najdlje v tem smislu se razvije skladba Stabs of Regret, ki da že z naslovom vedeti, da se podaja na precej neprijeten teren. Na nasprotnem polu je topla in s sampli vokalov pretaknjena Acage, ki nasploh izkazuje spogledovanje s prvinami r'n'b-ja. Eden izmed vrhuncev je Six Eight, najbolj nafankirana in že kar zafrkantska skladba na albumu. Posebne omembe sta vredni še poudarjeno melodična Acid Jacker in rahlo deliriozna Double Dipped Acid.

Ridmik sicer izpričuje nesporno mojstrsko spretnost Luka Viberta kot producenta, vendar ne predstavlja pomembnejše ločnice v njegovem ustvarjanju. Lahko jo razumemo tudi kot predano brkljanje, ki je porodilo še en njegov nostalgični poklon acidu, ki ga s svojim obujanjem vsakič vendarle na novo oplemeniti, ne bi pa mu mogli na tem mestu pripisati radikalno novega osmišljanja tega žanra kot takega.