Vsaj tak vtis daje Madonna s svojim novim albumom MDNA, na katerem med običajnim naborom plesnih popevkic na plan včasih udari temnejša stran veteranke šovbiznisa. Pravzaprav cela plošča utripa v podtonih ogroženosti 53-letnice, ki ima za sabo štiri ne ravno uspešna leta – v tem času se je ločila od moža Guya Ritchieja, režirala filmsko polomijo W.E., na glasbenih lestvicah pa jo je nadomestila nova generacija mlajših pevk – in se na vse kriplje trudi vsem dokazati, da je še vedno glavna matica pop čebelnjaka.
Novo in sveže - kot ekstazi?
V ta namen je v producentske vajeti vpregla starega znanca Williama Orbita, ki ji je odlično služil že pri Ray of Light in Music, ter za nekaj svežine še nekaj priznanih mojstrov elektronske glasbe, kot sta Francoz Martin Solveig in Italijan Benny Benassi. Fantje so svoj del posla opravili solidno, saj ritmi v plesnih delih pošteno butajo v bobniče, v mirnejših pesmih pa se elegantno umaknejo v ozadje in prepustijo zvočno prevlado atmosferičnim melodijam. Vseeno pa se zdi, da bi isti producentski trio v studiu s katero koli drugo trenutno priljubljeno pevko za pol denarja posnel še enkrat boljši album.
Za povprečnost MDNA-ja so tokrat krivi predvsem Madonnina medla brezidejnost, samoreciklaža in tisti občutek sramu, ki človeka obide ob opazovanju kakšnega očeta, ki si nadvse želi izpasti kul pred sinovo par desetletij mlajšo družbico. Recimo že z naslovom plošče, ki sumljivo spominja na mamilo MDMA ali po domače ekstazi, plesni »priboljšek«, katerega zlata leta so že kar nekaj časa mimo. Verjetno se še najbolj boleče razlika med tem, kaj je pop danes, in tem, kar dela Madonna, pokaže kar v prvem singlu Gimme all your luvin', pri katerem svoji vzornici pomagata mlajši kolegici M.I.A. in Nicki Minaj. Po Madonninem čivkanju poppuhlic o hitri ljubezni in še hitrejšem plesu, se zdita Minajin risankasto pretirani rap in značilni ležerno jebivetrski besedni tok, ki ga navrže M.I.A., kot svež piš v zatohli sobi.
Panično beganje med že slišanim in aktualnim
Seveda pa si Madonna kot ikona zasluži obravnavo tudi zunaj konteksta vsega, kar se v glasbi dogaja tukaj in zdaj. Vedno bo imela večmilijonsko število zagretih sledilcev, ki jih zanima tudi ali predvsem, kaj se dogaja v njenem osebnem življenju. In ravno v trenutkih, ko na albumu pokaže svoja prava čustva, najbolj spominja na tisto Madonno, ki je nekaj desetletij postavljala trende popglasbe. V gangsterski pesmi Gang Bang denimo z divjim besom razočarane ženske svojemu ljubimcu grozi s strelom v glavo in je vsaj pri tej pesmi (če že pri drugih na albumu ne) v svoji interpretaciji besedila presenetljivo prepričljiva. Njen nekdanji mož Guy Ritchie, ki je domnevno vzrok njene jeze, ob poslušanju tega besedila verjetno raje spi z enim očesom odprtim, če bi se ponoči slučajno iz senc prikazal obris starejše aerobičarke.
Dejstvo je, da je Madonna v preteklosti imela nos za zanimive nove smernice v glasbi in moč, da jih v posladkanih razredčenih mericah pošlje med najširše množice. A zdaj vedno bolj daje vtis zbegane mame, ki v iskanju »naslednje velike stvari« panično zaslišuje svoje otroke, kaj poslušajo, in potem to kar malo na silo lepi na svoje pesmi (o tem pričajo dubstepovski vložki na MDNA-ju, ki so tam bolj zato, ker je to zdaj pač »in«). Tako album izpade kot razlomljena nabirka pesmi, Madonna pa malce izgubljena nastopačka, ki ne ve več natančno, koga bi pravzaprav nagovarjala. Najstnice, ki komaj vedo, kdo je? Svoje petdesetletne sovrstnice, ki so željne zvezdniške žajfnice - in plesa? Gejevsko skupnost, ki ji je že pred leti večinoma pobegnila k bolj aktualni Gagi? To so vprašanja, na katera si mora Madonna najprej odgovoriti sama. Verjetno takrat, ko bo ta zadnja nesrečna štiri leta res pustila za seboj. Po drugi strani pa je morda že čas, da nekdo končno glasno in jasno pove: »Kraljica (popa) je mrtva!« In gagajoče doda: »Naj živi nova kraljica!«
Ocena: 2; piše Blaž Tišler