Ta ugotovitveni pregovor je še posebej poudaril letos poletji izdan EP No Bells On Sunday, ki je v omejeni nakladi (15.000) napovedoval Laneganovo jesensko blues rockovsko elegijo. Toda, lahko bi rekli, da se je avtorju porodila, ta ustvarjalna kovačija, le v izogib morebitnim bodočim sodelovanjem in gostovanjem na glasbenih projektih drugih.

Torej, po imenitnem prejšnjem albumu Blues Funeral, si Mark Lanegan ni vzel večletni premor, ki smo ga bili vajeni doslej, temveč se je zatopil v klavstrofobično vzdušje jutrišnjega dne. Pisalni stroj in FunkBox aplikacija sta odigrala ključno vlogo pri skiciranju novega albuma. Poetskim prispodobam, ki so nastajale v poznih kalifornijskih nočnih urah in katere so se uspele obdržati v jutranji zarji naslednjega dne, je Lanegan čez dan dajal ritem na mobilni aplikaciji, ki je sposobna poustvariti arhetipski zvok Rolanda 808.

Na koncu je Band, ki je tako monumentalno tlakoval že zvok Blues Funeral, uspel objeti vso melodramatičnost Markove življenjske (Sad Lover, I Am The Wolf) in umetniške razklanosti (Waltzing In Blue, No Bells On Sunday). Album Phantom Radio je po svoji zvočni naraciji najbližje sodobnem kraut rockovskem obrazcu, ki so ga že pred leti splavili Laneganovi znanci in projektanti Soulsavers.

Enostavnost kompozicije v kateri se briše vsaka ločnica med uporabljenim inštrumentarijem (Floor Of The Ocean, The Killing Season) je največja odlika tega albuma, ki skozi glasbene miniature na trenutke obuja spomin na Laneganove grungerske začetke, hkrati pa tenkočutnost bluesa projicira v prihajajočo se ledeno dobo. Spoštljivo in rutinirano!

Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović