Če kdo zna s svojimi producentskimi vragolijami povezati raznoliko četico glasbenikov z vseh vetrov, bi to moral biti ravno Ronson, ki je v preteklosti delal z vsemi od Amy Winehouse, Ol' Dirty Bastarda, Lily Allen, Kaiser Chiefs in Nasa do Christine Aguilere in Macy Gray. Potem je na svojem prejšnjem albumu Version še na svoj način povezal obe glasbeni strani oceana, ko je pomešal osvežene priredbe starih uspešnic z novimi glasovi. Ob izdaji njegovega tretjega albuma smo upali na inteligentno in užitkarsko pop-plesno ploščo, ki bi iz klubskih seznamov predvajanja končno izrinila skupine tipa Black Eyed Peas, pri katerih je marsikoga zaradi poceni ritmov in pootročenih besedil sram suvereno zakorakati na plesišče.

Ob izdaji prvega singla Bang Bang Bang, v katerem je Ronson angažiral ameriškega raperja Q-Tipa in elektronski duo MNDR, se je zdelo, da bo zaradi neklišejsko všečnega modernega pristopa k plesni glasbi tudi album Record Collection z lahkoto pobiral lovorike za popploščo leta. Ko pa je na police priromala celotna zbirka pesmi, so se začeli porajati prvi dvomi. Ravno "kolažni" sistem dela, kjer si zasluge za posamezne pesmi deli tudi do deset glasbenikov, je obenem tako prednost kot slabost albuma. Čeprav se Ronson trudi držati niti v svojih rokah, je na trenutke kar preveč glasbenih idej "zbasanih" v eno pesem, večkrat na tisti meji, ko se originalnost in svežina sprevržeta v rahlo kaotičnost.

Pesmi so kot njihov večinski avtor Ronson razpete med njegovo stalno "rezidenco" New Yorkom in rodnim Londonom: na eni strani hip-hop ritmi ameriških ulic, na drugi vskoki odsluženih britanskih zvezd, kot sta Simon Le Bon iz Duran Duran in Boy George, na tretji sodelovanje indierockerjev iz skupin The Drums, Kaiser Chiefs in The Zutons. A ko se sodobni ritmi, igrive popmelodije in spomini na osemdeseta (tudi s pomočjo starošolskih klaviatur, ki na albumu igrajo pomembno vlogo) uspešno združijo, so rezultati odlični - predvsem na mestih, kjer bi to najmanj pričakovali. Denimo, ko v Somebody to Love Me Boy George milo prosi, naj ga za vraga že nekdo ima rad, pa ko v Lose It raper Ghostface Killah prek retropodlage zlaga evforične rime ali ko se ameriški "R & B Jezus" D'Angelo v Glass Mountain Trust razgibano vokalno zlije čez elektronsko utripanje.

V naslovni pesmi Ronson "lastnoglasno" pove, da si želi "le biti v vaši zbirki plošč". Prostor na polici s CD-ji bi si brez težav prislužil, če bi z albuma, recimo, izpustil prav to pesem in vsaj še ponesrečeno popreproščeni drugi singel The Bike Song ter velikansko število sodelujočih včasih oklestil na račun bolj osredotočene kakovosti. Tako pa bosta za zdaj častno mesto med izdelki s podpisom Marka Ronsona še vedno zasedala "priredbeni" album Version in seveda Back To Black Amy Winehouse.

Ocena: +3; piše: Blaž Tišler