Že pogled na naslove skladb z albuma Some Place Simple nam namreč pove, da smo imeli večino teh priložnost slišati že na njenih prejšnjih ploščah – Quixotic in The Blue God. In to je res. Med zajetnim številom petnajstih skladb na albumu Some Place Simple najdemo le štiri nove skladbe Martine Topley Bird. V pojasnitev takšnega diskografskega projekta se pojavlja Damon Albarn. Slednji je namreč predlagal Martini, da s svojim božanskim glasom še enkrat posname nekatere skladbe s predhodnih dveh albumov, toda brez 'vreščečih in z dimom ovitih' produkcijskih prijemov Danger Mousa. Še več, Albarn je Martini priporočil tudi svojo založniško hišo Honest Jon's in jo seveda gostil v svojem Studiu 13. Ob takšnem pokroviteljstvu pevki ni ostalo nič drugega, kot da v tednu dni posname celoten, ogoleli repertoar.

Jasno je, da gre ob tej novi zvočni preobleki za popolnoma drugačno držo glavne zvezde. Z Albarnovim instrumentalnim afronamigom v uvodni skladbi Baby Blue, elektrofolkbaladi Phoenix ali v seštevanki v viktorijanskem slogu z naslovom Orchids, je Martina Bird bližje Kate Bush kot ... Sade Adu! Bristolsko glasbeno okrožje je pustilo pečat, ki kljub eksotičnem naboju v njenih izvedbah, kliče prej po asfaltnem artizmu in ulični liriki kot pa zasanjanimi pogledi v morsko daljavo. Zato se mi zdi, kljub Albarnovim izjemno altruističnim namenom, da Martini omogoči novo vozovnico za bodoče pevske (feat.) angažmaje z bolj mainstreamovsko glasbeno sceno, album Some Place Simple sila pogumno delo. Z novo produkcijsko patino, ki ji daje akustični prizvok monumentalnosti, Martina zagotovo ni več muza drugim, ampak končno postaja resna pevka.

Ocena: 3; piše: Miroslav Akrapović