Prav to je pospremilo delo skupine Menomena in njihov album Friend And Foe. Noro ali ne, za tako majhen, indie bend iz Portlanda je prav nominacija za nagrado grammy (kategorija najboljše naslovnice albuma) povzročila tudi vsesplošno zanimanje za glasbo, ki jo igrajo. Zato ne preseneča to, da je za njihov zadnji album Mines zanimanje občinstva in poslušalcev dosegel magično Billboardovo številko 100 ali točneje povedano - skupina se je s svojim albumom Mines uvrstila med 100 najbolj prodajanih v ZDA.
Toda pustimo tehnikalije in se posvetimo le glasbi. Na svojem zadnjem albumu so fantje iz Menomena še odločnejši, da svoji avtorski glasbi povrnejo patino analognega inštrumentarija. Če je bil na predhodnem Friend And Foe ta inštrumentarij organskega indie rocka in post rocka na trenutke nadomeščen z elektronskimi vložki, ki jim nisi mogel natačno določiti izhodišča, se album Mines predstavlja kot enostaven in spontan jam session iz njihovega vadbenega prostora.
Gre za monumentalno ozvočje, ki morda vleče niti iz nekaterih postrockovskih izbruhov iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Toda prej kot nikoli pozabljeni Morphine in ne kot cel niz slavnih grunge in rock imen omenjenega obdobja. Scenosled rockminatur, kot so uvodna Tithe, Lunchmeat, Intil in Taos, pa dokazujejo, da bolj nekonvencionalnega početja v indie rocku ni treba izumljati. Čisto in naravnost!
Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović