Kontroverzni newyorški ekscentrik s pravim imenom Richard Melville Hall je pač eden večjih kameleonov sodobne zabavne glasbe. V dveh desetletjih, odkar je zaslovel po sodelovanju z Davidom Lynchem pri njegovi kultni seriji Twin Peaks, se je bolj ali še bolj uspešno spopadel z mnogimi slogi elektronske glasbe, niso pa mu bili tuji niti izleti v pop ali kitarski punkrock. Ob tem se je včasih zdelo, da zgolj dosledno sledi modnim smernicam, drugič zopet, da jih hote ali nehote narekuje.

Z elektroniko, ki se je spajdašila z bluesom na mojstrovini Play, je konec devetdesetih dosegel vrhunec kariere, ki se mu v zadnjem obdobju ne v ustvarjalnem ne v komercialnem smislu ne uspe približati. Tudi pričujoča, deseta diskografska izdaja ni kakšen poseben zadetek v polno. Za zavajajočim naslovom se namreč skriva melanholično, na trenutke že kar komorno vzdušje, kar ni ravno idealna osnova za osvojitev vrhov lestvic. Ker pa Moby, vsaj takšen vtis želi pustiti, bolj kot na priljubljenost stavi na ustvarjalnost, bi bilo pričakovati vsaj bolj artističen, če že ne inovativen ali eksperimentalen album. Pa tudi tu ni tako.

Album, ki ga je ustvarjal v neprespanih nočeh na neskončnih turnejah, ne prinaša nič novega. Ničesar, kar nam sam, ali še huje, drugi izvajalci ne bi ponudili že v preteklosti. V počasno, lenobno atmosfero ambientalne elektronike je sicer prepričljivo, slikovito, dramaturško brezhibno zapakiral občutja osamljenosti, odtujenosti in depresije v brezosebnih hotelskih sobah razčlovečenih velemest. A kaj, ko se je za dosego tega cilja posluževal prežvečenih vzorcev, se zapletal v klišeje in se preveč strogo držal začrtanih smeri. Homogenosti je podredil raznolikost in kaj hitro zašel v monotonijo. V prepričljivo argumentiran dolgčas!

Ocena: 3; piše: Dušan Jesih