Četudi je njihova zvočno–lirična mantra nekakšen kritiški odziv na poneumljanje človeštva v času globalne informacijske ekspanzije in hitre visoke tehnologije, so Mogwai svetovno zasloveli, ko so se leta 1999 pojavili z majicami z napisom "Blur: are shit". Ne bom se spuščal v analizo tega početja, kajti fantje so podobno tržniško akcijo ponovili tudi lani ob novici o vnovičnem združevanju skupine Blur, tokrat z napisom "Blur: are shit once again".
Pravzaprav bi raje videl, da skupina krog svojih privržencev razširja s koncerti in z albumi. Takšni albumi, kot je tudi njihov zadnji Hardcore Will Never Die, But You Will, ki kot vselej doslej prinaša artistično provokacijo (You're Lionel Richie) in diverzijo (George Square Thatcher Death Party), so poslušalcu v razmislek. Mogwai na tej mali nočni glasbeni bravuri ne odstopajo od začrtane poti, ki bi jo najbolj enostavno opisal kot "tisti, ki plemenitijo kitarski hrup". V takšni ustvarjalni relaciji je povsem irelevantna konstatacija, da so Mogwai na pol poti med Sonic Youth in Sigur Rós, kajti če v glasbi lahko obstajajo vzporedni svetovi, si jih lahko skupina Mogwai tudi lasti.
In še več! Album Hardcore Will Never Die, But You Will je zagotovo najbolj poslušljivo in skladateljsko enostavno glasbeno delo skupine, ki kljub širitvi osnovnega inštrumentarija na ritem mašino in ambientalne semple ohranja svojo bridko konico postrockovskih simfonij – od Death Rays in Mexican Grand Prix, pa vse do White Noise in San Pedro.
Najbolj vneti privrženci se zmrdujejo zaradi odvečnih pevskih vložkov na novem albumu, toda kdor ima kaj za povedati, naj to tudi pove! Seveda mislim na skupino Mogwai, ki si je, upam, prislužila morebitno povabilo na naše koncertne odre. Bil bi že čas, da jih vidimo tukaj in zdaj, kajti bolj rahločutne avize za katastrofične napovedi 21. stoletja si je težko predstavljati.
Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović