Vzdušje, ki je v takratnem domačem glasbenem okolju izzvenelo sila nekonvencionalno, za nekatere tudi eksperimentalno. Čeprav se je album slišal povsem neklišejsko, sta Urša Golob in Rok Pezdirc s svojo glasbo odpirala prostor, ali če sem natančnejši, iskala stičišče med rokovsko izraznostjo in elektronsko estetiko. Njuna godba je bila daleč od arhetipskega vzorca »crossover«, katerega eden izmed namenov je, da najprogresivnejše in najzahtevnejše glasbene prvine zapakira in jih omili v do poslušalca prijazne note. To seveda nikakor ne pomeni, da je bil torej album Hello, Yes neprijazen do … okolja, ki se je v štirih letih hitrostno menjalo in spremenilo.
Kajti ko slišite njihov novi album Summer, vam postane povsem jasno, da je New Wave Syria svojo glasbeno zrelost in razvoj dosegla s poenostavitvijo lastnih glasbenih vzorcev (Second Nature, Out Of Ammo, Shut My Eyes), ki so slišati kot nespodobno plesno povabilo tako rokovskim kot elektronskim privržencem vseh vetrov. Njuna "nespodobnost" se morda res sliši v prvem singlu in videospotu Hipster Than Hip, a se mi zdi, da New Wave Syria le impregnira spomin na čas, ko ste lahko mirne duše poslušali hkrati D.A.F. in Hüsker Dü in ob tem niste tvegali, da vas razglasijo za hi(p)sterične. Ko pa slišite skladbo Bang, ki se sliši kot zlitina Borghesie in Videosexa ali pa Coptic Raina in 2227, vam je jasno, da za zrelost in razvoj ni nujno treba najprej oditi iz lastnega okolja – ob moji sklepni ugotovitvi, da je album Summer tako dober, da bi lahko bil konkurenčen tudi v imenu tujih indiezaložb, ki ohranjajo higiensko raven slišanega. Raven pa si sami določite, če je že niste.
Ocena: 5; piše: Miroslav Akrapovič