Leto dni starejši od zadnjega albuma, sicer prvenca Up All Night, je sanjska peterica za lomljenje src najstnic po vsem svetu ostala pri preverjeni formuli: močni individualni vhodi v neskončno ponavljajoče in v uho hitro segajoče večglasne refrene. A kar je bilo na prvem albumu glavna nit, je pri drugim le povezovalno tkivo. Britansko-irska druščina se je namreč precej prebrisano usmerila v kitarske balade (Last First Kiss, Change My Mind, Summer Love, Little Things). In hkrati razkrila s svojim dvoglasnim popom, ki mu svoje dodajo lahkotno preprosti akustični kitarski uvodi (I Would).

Le ob kitari s Little Things poustvarjajo intimnost, ki jih na albumu še bolj približa poslušalcu. Svoje pa doda še Harryjev žametno-raskavi glas, ki morda na prvi posluh še najbolj podobno zveni baladnim spevom Justina Furstenfelda iz Blue Octobra (Calling Me). Skladbe oziroma verze pa so producenti veliko bolje prilagodili značajem oz. zanimanjem fantov. Zaynu so prepustili hitrobesedništvo ob seveda poskočnem popu (Kiss You). Liam in Louis še naprej izstopata s svojima glasovnima višinama. Niall pa nadaljuje na stabilnih popevkarskih ravneh. Hvalevreden je tudi podatek, da so se fantje preizkusili tudi v avtorskih vodah (Last First Kiss, Back for You in Summer Love)

Hkrati pa se tudi ne podrejajo novejšim glasbenim smernicam, z izjemo opaznemu podrejanju ustrežljivosti ameriškemu tržišču (britanskega naglasa v skladbah skorajda ne boste slišali). Niso kot Backstreet Boys, da bi zavili v r'n'b. Niti se jih (še vedno) ne dotakne vedno bolj parazitski dubstep. Ostajajo pri svoji smeri.

Predvsem jih pri življenju ohranja kolaž različnih ritmskih menjav znotraj posameznih skladb, ki kot celota niso nametana okoli refrena, vendar se nadgrajujejo do njega. Pozornosti vredni so predvsem baladni spev ob kitari, katerega je spisal britanski čudežni deček Ed Sheeran ob pomoči Fione Bevan Little Things, ritmski poligon Heart Attack, neobičajni ovinek v Queenovski "We will rock you" poprock Rock Me in recept za stadionsko norijo I Would.

Če strnemo glavne razlike s predhodnim studijskim delom, so precej izstopajoči (in moteči) vedno bolj pogosti medmetski vložki: "Ou-ou-o" in "Na na na". Več je menjav na prvem vokalu. Refrene pa vedno bolj pogosteje zaključuje le eden izmed članov. Še vedno pa radi ponavljajo svoje udarne besede, tako da - kar je bilo na zadnjem albumu doseženo z: "Get out, get out, get out of my Head" (One Thing) - je zdaj najbolj opazno pri: "Rock me, rock me, rock me" (Rock Me) ali pa pozivih C'Mon. Nismo pa niti "oropani" za vzklike "Ow!" in "Yeah!" ter vzdihe "oh, oh, oh" .Še vedno pa je preveč opiranja na poudarjanje zadnjih samoglasnikov v refrenih (Last First Kiss, Heart Attack ...).

Ušli pa ne boste niti vsem posladkanim verzom za obujanje ali ustvarjanje spominov na najstniško mladost: "Do you remember summer '09? /.../ I want you to rock me, rock me, rock me, yeah, I want you to hit te pedal, heavy metal, show me you care ..."

Združba verjetno najuspešnejših producentov v svetu glasbe ta hip, katerih naloga je bila obdržati ladjo One Direction v trenutni smeri ob isti hitrosti, je ustvarila močen popalbum za stadione in najstniško populacijo - četudi morda na trenutke malce neposrečeno preveč vcepila delčke že znanih melodij.

Clashovi rifi (Should I Stay Or Should I Go) pri njihovem singlu Live While We're Young po poslušanju vseh trinajstih skladb pa izpadejo kot dobro premišljena promocijska provokacija, saj gre na koncu za marketinško dovršen "sing-a-long" paket. S starostnim razponom od 18 do 20 let še vedno delujejo prepričljivo kot 26-letne poraženke resničnostnih šovov, predvsem pa lahko rezerve še vedno iščejo v avtorstvu.

Ocena: 2, piše: Klavdija Kopina