Za obe ultimativni glasbeni znamki velja, da, če te ni na listi avtorjev, ki so, v primeru seans iz kluba Fabric, dobili svojo številko, odtisnjeno na lastni izdaji, te ni tudi na glasbeni sceni. Danes že kultni londonski klub se je že na samem začetku, pred 11 leti, postavil v vlogo selektorja z visokimi standardi. Adam Beyer, Carl Craig, Luke Slater, Metro Area, Death In Vegas, Adam Freeland, James, Lavelle, Four Tet … so morda najbolj zveneča imena nastopajočih, ki jim je skupno to, da so njihovi seti bolj ali manj enkratni. To pomeni, da so izvajalci, ob vsem strahospoštovanju, v Fabric vstopali z novimi skladbami, miksi, loopi in do konca izpiljenimi tehnikami mešanja glasbe.
Zadnji v nizu izvajalcev s številko 64, točneje z naslovom albuma FabricLive 64 je Oneman ali krščeno Steve Bishop. V zgoščenih 67 minutah Oneman razčleni in vnovič sestavi 24 skladb, ki žanrsko gravitirajo med 2 – step garage, funkom in neštetim različicam duba. A že v uvodnih nekaj minutah, ko iz pinkfloydovsko psihadeličnega intra (Mark Pritchard »?«) našo pozornost preusmeri v ritualni jungle miks, malokomu znane skladbe »Night Hunter« Fis – T, nam Oneman sporoča, da bomo tokrat prikrajšani za njegovo nevrotično vrtenje ali rezanje ritma v enominutnih presledkih. Ali kot sam pravi – vedno je treba vzeti čas, da lahko približaš in zbližaš stare zimzelene šolske hite in novodobne ritme, polne zvočnega testosterona. Spoštljivo, pogumno in samozavestno. Do sebe in do Fabrice.
Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović