Tudi moje začetnice k albumu Panda Bear Meet The Grim Reaper ne bodo izjema. To, da nekdo sledi avtorskem odtisu solističnih karier in je še povrh disciplinirano zvest glasbenikom iz skupine Animal Collective, si gotovo nihče od tistih, ki smo jih imeli priložnost videti in slišati jeseni 2008 v Menzi pri koritu, ni mogel niti zamisliti. Daleč od tega, da smo si takšne ustvarjalnosti sploh predstavljali v bližnji ali daljni prihodnosti. Toda, vsi tisti, ki strogo ločujemo skupinsko od solističnega pri baltimorskem kolektivu, se zavedamo, da so si Panda Bear, Avey Tare, Deakin in Geologist uspeh povsem zaslužili. V dokaz nesporne glasbene kakovosti in kontinuitete odličnosti je tudi peti solistični album Noaha Benjamina Lennoxa, bolj znanega kot Panda Bear. Četudi je uraden izid albuma napovedan za danes, so prenekateri novinarji prav tekmovali, kdo bo prvi objavil kritiko. Odvečna ali pretirana navdušenost? Ne bi rekel.
Lahkotnost skladanja, pri katerem Lennox ne skopari z inteligentno lucidnimi zvočno-liričnimi opažanji, se na albumu Panda Bear Meet The Grim Reaper sliši kot križanec med masivnim Merriweather Post Pavilion, ki ga je A kolektiv zakoličil leta 2009, in zanesenjaškim tretjim samostojnim albumom Person Pitch. Svojo noro produkcijsko genialnost si je Lennox tokrat "omejeval" z angažiranjem Pete (Sonic Boom) Kemberja – prve violine permanentno psihadeličnih Spacemen 3. Zgoščene in masivne, ne pa tudi zasičene in megalomanske, zvočne strukture so tudi naprej prepoznaven Pandin pečat.
Tudi takrat ko prepeva o Rakovem povratniku ali zahrbtni bolezni v Tropic Of Cancer, se njegova poslovilna oda sliši kot nebeška simfonija citer; duhovno potovanje ali samospoznanje v Boys Latin pa kot cvetenje rečnih anemon; Acid Wash Demonoid pa kot pastoralna uspavanka za otroke in hišne ljubljenčke. Panda Bear je glasbeni umotvor in mislec. Zato ga je treba kot unikatno planetarno glasbeno umetnino in dobrino zaščititi.

Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović