Zasedba Peace je na začetku dekade veljala za eno najobetavnejših mladih otoških rokovskih glasbenih zadrug. Njen neodvisen razvoj v fazi, primerljivi z zgodnjo puberteto, je pogodba z velikanko Columbio v resnici kruto zatrla. In Love, naslov prvenca ekipe iz okolice Birminghama, je bil kar dosledno obremenjen z maksimo "zdaj smo veliki in tako se moramo tudi vesti".

Precej razgiban glasbeni horizont, ki ga gojijo Peace, je (p)ostal temelj tudi novemu aktualnemu albumskemu izidu. Med izdajo prvega in drugega je minilo 23 mesecev. Peace so s producentom Jimom Abbissem posneli zajeten sveženj songov (dva od skupno osemnajstih - toliko jih je zloženih v paket deluxe - z Duncanom Millsom). V nekaterih obrazilih tako Peace resda spomnijo na Abbissove najslavnejše kliente, to so Arctic Monkeys. Toda album Happy People je vse prej kot pa bleda senca zadnjih treh del slavnejših vrstnikov zasedbe Peace. V tem sklopu izvzemimo počasno Under The Moon. Je podobnost v resnici parodija?

Zvok skupine Peace je preprosto preveč lahkoten. Bend pri izvedbi aranžmajsko bogatejših in razkošnih songov (v primerjavi z Arctic Monkeys) prevečkrat ponese proti transcendentnosti po vzoru velikanov iz obdobja "madchestrske" renesanse; to pomeni bodisi po ključu, ki je proslavil The Charlatans, bodisi po obrazcu, ki je značilen celo za The Stone Roses. Še več. Pesem Lost On Me bi kaj lahko pristala v opusu Happy Mondays.

Obenem pa je koren balade Someday morda res blizu skladenjskemu načinu, ki ga razvija Noel Gallagher.

Money lepo simbolizira vsebinski presek vsebine na ploščku Happy People, hkrati pa je prav ta song med najagresivnejšimi. Dejstvo, da vsebuje nekaj bowiejevskega (z albuma Young Americans, nekako), je le še dodatna sladkost. World Pleasure je prav tak song, nemara najboljši na Happy People. Še dobro, da je tudi najdaljši!

Peace pa imajo precej rezerve tudi še v verzih. Smisel za humor pri njih ne jenja. Na svojem drugem albumu se v tem pogledu sploh ne zadržujejo. Resda so v goste za pomoč pri izpostavitvi tega parametra poklicali tudi vedno nasmejanega (pogosto samo zaradi lastnih šal) komika Noela Fieldinga (ta nastopi v predstavitvi posameznih songov), česar jim morda niti ne bi bilo treba storiti. A vseeno. Skupaj smo močnejši oziroma še šala več nikoli ne moti.

Peace so s kritičnim drugim albumom uspeli. Na britanski lestvici je pristal na 10. mestu. Festivalsko občinstvo jih bo to poletje zelo veselo. Navdušenci zasedbe Kasabian pa sploh.

Peace niso najboljši indiebend in Happy People ni najboljši albumski zvarek te sezone, toda brez njih ne bo šlo. Peeeeeeeeace.

Matjaž Ambrožič