Pink se vrača po rojstvu prvorojenke z albumom, ki ohranja njeno razigranost. Foto:
Pink se vrača po rojstvu prvorojenke z albumom, ki ohranja njeno razigranost. Foto:
Pink
Za njenim spogledovanjem z uporništvom je vedno močneje mogoče slišati (zavestno?) podrejanje merilom popindustrije. Foto: EPA
Pink in Carey Hart
Kljub življenju v zakonskem jarmu se Pink ne podreja prepevanju o popolnem zakonu in ljubezni. Foto: Reuters

Tokrat hodi med črtami, ki jih je zarisala s skladbami, kot sta Funhouse in Fuckin' Perfect. A kljub temu se zdi bolj sproščena v zadovoljstvu. Čustveno - četudi se ne zadovolji s hvalospevi o ljubezni - se zdi manjša zmešnjava čustev - in kar je v njenem slogu - tudi tokrat proda svoje skladbe kot osebnoizpovedne, četudi to morda niso.

Pink ne boste doživeli kot popevkarice na njenem novem studijskem izdelku. Pevka skladb ne poje, jih pretolče in hlepi po novih melodičnih prehodih - zdi se, da večji prehod kot je, raje ga premaguje. Svoje pa doda tudi zmaličenje njenega vokala na račun izravnave z elektronskimi podlagami.

Že v uvodu v trinajsterico Pinkinega koktajla vas v Are We All We Are pozdravi s svojo armado "vokalnih vojakov" v slogu Toy Soldiers (ki jih je v izvirniku pela Martika), toda v slogu poigravanja s gumbom za hitro predvajanje, ki ga tišči le do polovice in se nato vmes ustavlja. Podobno kot to, stori še v How Come You're Not Here. In v obeh omenjenih skladbah ne pričakujte odpetih refrenov, temveč zrecitiranih pozivov.
Spet po drugi strani pa ji uspeva ohranjati dekliški uporniški odnos s črpanjem iz kakšnih starih Blurovih posnetkov in s pocukranostjo Perryjeve ali pa Ke$he v skladbah, kot sta Slut Like you in Walk of Shame (ali drugače, da, Last Friday Night (T. G. I. F.) ima svoje nadaljevanje).

Klavirski zvok odigra drugo glavno vlogo, še posebej pri singlu Blow Me (One Last Kiss). In pri spremljavi - za mnoge njene močnejše - baladno-izpovedne strani. Pink je pevka, ki ne potrebuje veliko. Že kitarska oz. klaviaturska spremljava (npr. pri Blow Me (One Last Kiss)) sta dovolj, da se poudarita njen trohneči rockerski podton. Zato se balade, kot sta Try in The Great Escape, zdijo kot potrebni odmor med polčasom.
Na cedilu pa ne pusti niti ljubitelje superduetov. Medtem ko se z Natom Ruessom (prvim glasom Fun) v Just Five Me a Reason bojujeta skupaj za še zadnji skupni visoki ton, se pred Lily Rose Cooper (včasih znana kot Lily Allen) sprehaja v slogu Natashe Bedingfield in njenih These Words po kamnitih basovnih podlagah prave ljubezni (True Love), ki jih Lily nato omehča z žametnim glasom. Album pa že postane kičast z uslugo, ki jo Eminem vrača Pink (potem ko je ona gostovala na njegovem zadnjem albumu) z raperskimi nebulozami v Here Comes the Weekend.

Pevka, ki si nikoli ni lastila avtorskih pravic nad zaščitnim zvokom, je bolj kot s tem opozarjala nase z značilnim protiodnosom do vsega zaželenega v popglasbi. "LA mi je rekel, da če želim uspeti, moram spremeniti vse na sebi." Verz, ki ga je opevala v skladbi Don't Let Me Get Me (njenega albuma Missundaztood iz leta 2001) v kontrastu z The Truth About Love razkrije, da bolj kot k spremembam, Pink teži k raziskovanju vsega, česar se še ni lotila.
Ocena: +3. Piše: Klavdija Kopina