Letošnje odprtje festivala Sonar v Barceloni (16.–18. 6.) bo v znamenju Brianovega nastopa, ki bo hkrati generacijski poklon in naklon zapuščini glasbenika, ki je preživel skoraj vse - Davida Bowieja, Roxy Music, Talking Heads, Birna in U2, Devo ter Coldplay.

Brian Eno je svoje glasbeno potovanje začel davnega leta 1973 z albumom Here Come The Warms Jets. V tem neprekinjenem ustvarjalnem in delavnem času nam je Brian Eno postregel s sedemnajstimi albumi, ki so vsakič posebej odpirali novo poglavje v raziskovanju glasbenega bistva. Čeprav je pionir elektronske ambientalne glasbe vselej trd oreh za ušesa, vajena hitrih in impulzivnih glasbenih dražljajev, se njegova diskografija bere kot monumentalna zapuščina onkraj popularne glasbe. Onkraj tega planeta.

Pravkar objavljena velika mala plošča z naslovom The Ship morda v najboljši luči zarisuje zadnje poglavje Enovega sofisticirano intelektualnega razmišljanja o glasbi. Ne daleč stran od razmišljanja umetnika kot takšnega. Naslovna The Ship se fatalno zasidra v spomin poslušalca, lahko bi rekli, da te v celoti prevzame, pa ne le zaradi svoje maratonske dolžine 21 minut, temveč s težnjo kolosalnega glasbenega dela. Ko nas bodo v prihodnosti naši pravnuki glasbeno spoznavali za nazaj, bodo dela Briana Eno slišali in dojemali kot čisto klasiko. Strah me je, da jim bo zadostovala in da globlje za Mozartom in drugimi morda sploh ne bodo kopali.

Trilogija pod skupnim imenovalcem Fickle Sun I, II, III poteši žejo po orglicah in fugah v vseh barvnih odtenkih. Ne ločiš glasbil med seboj, čeprav vsakega zaznavaš posamezno in skupaj z drugimi. Kot da bi Brianu uspelo svojo ambientalno simfonijo raztelesiti, ji vzeti zemeljsko, gravitacijsko omejeno in materialno. Glasba zato prestaja biti zgolj iluzija ali kot nas avtor sam nagovarja v sklepni Fickle Sun (III) I'm Set Free. Čista energija.