Dan D so najprej zmedli urednike, šele nato zveste navijače ali vdane poslušalce. Na nacionalnem radiu smo se dogovorili, da bodo ti novembrski komadi z enakimi naslovi kot njihovi šest mesecev prej predstavljeni bratje označeni s suhoparno 2. Takih je skupno (najmanj) osem.

Črni del albuma DNA D z numeričnim odmikom ne more biti definiran. S čim pa je lahko?
S priznanjem, da gre za iskro ustvarjalnost, samozavest in (večkrat ponovljen) kanec sarkazma. Podobno, kot se poigravajo Dan D, so se v preteklosti tudi že The Beatles (Revolution), David Bowie (It’s No Game) Simon & Garfunkel (Somewhere They Can’t Find Me), Nick Cave (Do Yuo Love Me?), Tom Waits, Radiohead, Suede in Elastica (Going Blonde/See That Animal), Franz Ferdinand, Bloc Party in tudi drugi. Toda v teh primeri je šlo za singlične premetanke enakih verzov na druge melodije. Bendi ali solisti so reciklirali starejše demo posnetke ali B-strani singlov, snemali hitrejše ali počasnejše verzije že izdanih singlov, avtorji so si besedila izposojali med rjuhami, morda je med njimi kdo celo pozabil, kaj je (za)pel pred leti, in se mu je nato zdelo, da ima spesnjen povsem nov song, pa čeprav to ni bilo res.

Toda 8-plus v vrsto in še nekaj njih za vmes (skupaj jih je 14), kaj takega pa še ne.
Na “črnem” DNA D gre načeloma za Dan D “na” elektroniki. Povečini je ta mid- ali počasnejšega tempa, ritmične znake - resno izstopajoče ali le za aromo v ozadju - so raznovrstnih podžanrskih provenienc. Iz tega konteksta izstopi le povsem nov komad z naslovom Matica, ki je v primerjavi z okolico zmerno upbeatovski. Drži, da je “ta vulgarnost v tvojih ustih”, kot poje Tokac, simbol pričujočega dela. V tem songu je pomenski obrat ali pripovedni kontrast, ki ga na filozofskem oddelku organizacije Dan D želijo še posebej izpostaviti. V skladbi Matica so Radiohead polikani, Kasabian pa lebdijo. Ne vem, ali sem po zgodovinski Red Rain Petra Gabriela še kje slišal tako zanimivo basovsko linijo. Ta je za odliko, ki je primerljiva z Ronaldom in Messijem, če bi ta dva brcala v isto smer. Če je Tony Levin v Red Rain zakopal, Nikola Sekulović tu jadra nekje zelo visoko nad gladino. Pinkfloydovsko iz 21. stoletja izzvenijo tudi funkovski prebodi pred refrenom popevke V tvojih očeh. Depeche Mode so tihi botri Mama ne dovoli 2. Podobnih primerov fraznih mimikrij je še nekaj.

V resnici pa je vseh preslikanih osem resnično vélikih osem. Zato ponovim. Hlapec, Solze iz neba, Ona sanja, Odrešitev, Sonca, Zdaj gre zares, Mama ne dovoli in še, skoraj zares dvostavčna, Moj brat imajo eno skupno značilnost: Dan D potrdijo kot inteligentno, progresivno, razumevajočo, razgledano ter sodobno ali hipstersko avtorsko etnijo. Dan D brez dvoma krasi levitacijski navdih. Ta pa je še toliko izrazitejši, če se spomnimo na prvi del DNA D, ki je v resnici posvetilo škornju topotajočem na prvi poudarek v taktu. Simbolna razlika med dvema póloma je kot razlika med razsvetljenstvom ali duhovnostjo in čustvenim rebalansom, zalitim s cvičkom, pivom ali šnopsom.

Zakaj je slišani paket najpomembnejše domače rockovsko delo vseh časov (če za trenutek nalašč pozabim na zgodnja Buldožerja in Lačnega Franza)?

Laibachovska epika in siddhartovska prodornost sta posvetljeni, presvetljeni pravzaprav. Punkovska travma je pozabljena. Opravka imamo s prvo pravo srečno slovensko rockovsko postavko. Nasmejano in zadovoljno ter frajersko mežikajočo. Slovenci imamo nadvse radi, če nam uspe popraviti kak drobec lastnega opusa ali del osebnega arhiva. Če pa se popravkov lotimo zgolj zaradi čiste kekčevske radosti, pa ekstaza ne more izostati. Vse prevečkrat se zdi, da večina tega dviga (še) ni dočakala. Dan D ga je pretvoril v umetnino.

Od poslušanju sklepne Pozitivne misli (ta ima koren še v eni Dan-D-jevski starejši zimzelenki) imam občutek, kot da sem - po tem, ko je ravno naš smučar iz hriba skočil direktno na sredo doline in osvojil pokal - pravkar na novo razporedil palčke na vrtu pred hišo in da bo popoldne na televiziji spet ponovitev filma Sreča na vrvici. Idealka.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic