Tale nova plošča je ena lepa srednja žalost. A naj imajo prednost pesmi, ki so dobre. Energični Empty niti do kolen ne seže nobena druga, pa čeprav sta Magnetized in We Never Tell še lahko šteti kot rešiteljici celote.

Empty skokovito pohiti po slikoviti ruti Mad Maxa. Tremolo iz ozadja in našponana kitara, značilno prevedena v futuristični sintetični plug, sta skupaj s prepričljivo interpretacijo karizmatične pevke Shirley Manson dovolj za obuditev lepih spominov.

Ker Garbage po naključni primerjavi z na primer Blondie niso skupina, ki bi se izvalila že med puberteto svojih članov, je zgodovinski anahronizem neizbežen. No, ja. Pa saj tudi v objemu abrahama ni prepovedano vpiti, da si Neumno dekle (Stupid Girl). Če temu dodaš še eno kapitalno o Praznem (Empy), se ravnovesje niti ne zdi predaleč.

Na albumu Strange Little Birds me moti polovica, ki je razpotegnjena čez dobrih pet oziroma šest minut. Garbage prav v tem zapravijo priložnost, da bi ohranili status ponosnega agregata, ki drobi math-rock, synth-pop, trance in triphop ter vse to predeluje v nekaj izvirnega. Prepogosto se zdi, kot da smo pred tistim zoprnim trenutkom, ko pevcu neha delati mikrofon in je nato orkester za njim primoran v razteg partiture za mučnih 24 taktov, v katerih se kaj več kot nič ne zgodi.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic