V bližini Düsseldorfa leta 1966 rojeni Hauschka, s pravim imenom Volker Bertelmann, velja za enega vodilnih glasbenikov, ki danes ustvarjajo na prepariranem klavirju. Gre za klavir, na katerega strunah ali mednje (lahko pa tudi na kladivca in dušilce) so za spreminjanje zvoka položeni oziroma vstavljeni različni "tujki", pri čemer Bertelmann po lastnih besedah uporablja med drugim tudi svoje gospodinjske navlake. Od začetkov v najstniških letih je - tudi v različnih formacijah - šel skozi precej različne glasbene izraze, leta 2004 pa je izdal prvi samostojni album pod imenom Hauschka.

Pretekli mesec je pri nemški založbi City Slang izšel njegov osmi samostojni album, ki ga je naslovil What If in z njim mahnil na turnejo, v okviru katere bo prvič koncertiral tudi pri nas. Hauschka, v čigar ustvarjanju si sodobna klasika kdaj poda roke tudi z bolj plesno naravnano elektroniko, na albumu What If uporablja sintetizatorje več kot na predhodniku Abandoned City iz leta 2014. Ponovno pa je tudi klavirski avtomat, znan tudi kot player piano ali pianola, ki deluje nekako kot glasbena skrinjica ali lajna, ki na podlagi valjev in iglic ali pa luknjanega traku izvaja izbrano skladbo. What If je ustvarjalčev miselni eksperiment, s katerim se je podal v prihodnost, saj si je očitno zadal vprašanje, ki je v osnovi porodilo znanstveno fantastiko: kako bomo glede na vpliv znanstvenega napredka živeli v prihodnosti? Prav vse skladbe nosijo povedne naslove, ti pa v sebi ne nosijo ravno nastavkov optimizma nad posledicami velikopoteznih podvigov človeštva.

Precejšnjo mero negotove begavosti je zaznati tudi v večini skladb, kljub občasni razigranosti albuma, ki se glede na naslov uvodne skladbe že začne z nemajhno zagato vprašanja preživetja - I Can't Find Water. Tej pulzirajoči skladbi sledi Constant Growth Fails, skorajda uglasbeno drvenje proti točki brez vrnitve, s katerim Hauschka precej očitno izrazi svoje stališče glede pogosto brezglavega pehanja za nenehno gospodarsko rastjo. Animirani videospot za skladbo pa prinaša blago neokusne vizije nefunkcionalnih hibridov živih bitij in naprav, ampak zakaj pa ne - vse je mogoče prodati. Sledijo intimnejše, bolj umirjene in razmišljujoče My Kids Live On Mars, I Need Exile ter I Can't Express My Deep Love, ki izprežejo po predhodni obremenitvi. Nature Fights Back je edina precej komična stvaritev na What If, ki je slišati kot spremljava za kak burkaški nemi film, njena komična nota pa daje misliti, če se Hauschka nemara ob misli na nekoliko bolj oddaljeno prihodnost še najbolj zabava ob vizijah možnega maščevanja narave zavoljo obremenitev, ki ji jih nalaga antropocen.

Z najbolj kozmično zvenečo Familiar Things Disappear se album prevesi v drugo polovico, ki je nekoliko bolj raziskujoče naravnana. Hkrati pa prav ta in naslednja skladba Trees Only Exist in Books najbolje ujameta duha celotnega izdelka - slutnjo razsežnosti posledic človeške pretirane zaverovanosti samih vase, ko je tehnološki razvoj tudi krilatico "Le nebo je omejitev," odpihnil že pred desetletji. We Live a Thousand Years s Hauschkino značilno prefinjeno liričnostjo - v tej skladbi ozaljšano z bogatim naborom zvokovja - zaokroži album, ki pa v nekaterih verzijah prinaša še dve dodatni skladbi. Ti dve je avtor v nasprotju z njunimi devetimi predhodnicami naslovil pozitivneje, in sicer Egos Are Detached ter Knowledge Is Passed On. Obe se po raziskujoče naravnani prvi polovici skladbe usmerita proti katarzično obarvanemu koncu in glede na to, da gre za "zgolj" dodatni skladbi, dajeta vtis alternativnega konca Hauschkinega zaziranja v prihodnost. What If je album, ki se bolj kot osredotočanju na spletanje melodij posveča raziskovanju ritma in zvoka ter hkrati ponudi kar nekaj gradiva za premislek.