Ko se je pred (ne)uradnim izidom studijskega debija z naslovom Minor Victories razkrilo, da ga bo podpisala prav tako istoimenska skupina Minor Victories, ki jo ob že poprej omenjenih ustanovitvenih glasbenikih dopolnjuje bratovska Lockey (Justin, James), birminghamska ritemsekcija, ki se je med drugimi kalila v lokalnih The Editors, je bilo prijetno presenečenje popolnoma zaokroženo, ali če želite, zaobjeto. Ko je prvi recenzent za pičlih 13 ur prehitel vso svetovno kot (kole)genialno kritiško srenjo, se mu je med drugim v analizi Minor Victories prvenca zapisala tudi zgodba o novi super skupini. V naslednjih urah, poldnevih, dnevih, večerih, jutrih in tednu dni so malodane vsi drugi glasbeni kritiki, ki so jim (popolnoma z razlogom) všeč Minor Victories, kot tudi tisti, ki so jim še vedno (popolnoma z razlogom) bolj všeč kultni Mogwai, The Editors, Slowdive, ponavljali mantro o novi britanski super skupini.

A to je preveč navaden sklepni izkupiček, ki razen tržniškega hitrega ovinka na poti nima niti uporabnega niti umetniškega pomena. Stuarta Braitwaita niste mogli doslej slišati v tako na široko ustvarjalnem, distorzirano umirjenem kitarskem (ne)redu; na katerem, lahkotnem kot oblaček, sloni glas(ek) angelsko usodne Rachel Goswell; ne daleč od pridušeno ropotajočih se ladjarskih dokov, ki jim umazanije nikoli ne uspe dovolj sprati …, kar se vleče še od časov slovite birminghanske familije Britvežev (Peaky Blinders). Preveč slikovito za glasbeno recenzijo? Lahko poslušate po mojem vrstnem redu: Scattered Ashes (Song For Richard), Out To Sea, Folk Arp, A Hundred Ropes, Higher Hopes, in (pre)videli boste kar nekaj pobarvanih skic iz vsakdanjega življenja.

Ni nujno, da se v njih prepoznate, razumeli jih boste tudi brez viralnega prevajalnika. Jasno je, da prevladujoča struktura skladb (po)vleče na konec 80. let prejšnjega stoletja in tisto znamenito candy simfonijo hrupa: The Jesus and Mary Chain, My Bloody Valentine, Spacemen 3, Loop, Galaxie 500 in meni najljubša Ride in Slowdive. Vsi vpleteni v zmagoslavnem kvartetu so, tako ali drugače, pionirji t. i. shoegaza v rock- in popglasbi. Toda ne smete pasti na etiketo shoegazing, kot tudi niste na sklep o super skupini. Enega poletja so Mogwai na čelu s Stuartom Braitwaitom, čakajoč na nastop, paradirali v zaodrju T In The Park z majčkami, ki jih je krasil napis: »Blur: Are Shite«. Uganili ste. Blur so nastopali za njimi. Takrat se je malokdo od zbranih slavnih glasbenikov strinjal s to trditvijo Mogwaijev. Toda nekaj let zatem je Damon Albarn priznal, da so ga dovršeno spričevalne majice na Braitwaitu & co. tako ponižno skrušile in samokritično melanholizirale, da se je v letih, ki so sledila, enostavno trudil biti boljši kot le … drek.