Pred mnogo leti mi je najljubši domači raper vseh časov na vprašanje, kaj je na novi plošči, odgovoril: "Mah, imaš vse živo, razumeš, nekaj komadov "žeži", nekaj je pa tudi čustev."

V resnici je to pomenilo, da deseterec opeva častitljivo kadilo, dve skladbi pa opisujeta romantično razmerje, eno izmed teh le platonsko, skoraj seks samo skozi šipo. In to je bilo to. Dobesedno. Zaradi lastne nespretnosti in posledičnih tehničnih težav, za katere obtožujem edino gosto rizlasto meglo, ki je vztrajala med sogovorniki, mi je namesto celopopoldanskega intervjuja uspelo posneti le omenjeni izrek.

Na albumu prvencu Ni očitne spremembe je Mladich (Dejan Kerš) podobno nekaj malega romantiziral, v glavnem pa je surovo obračunaval s kreteni, ki so mu drznili prekrižati pota. Elektronski beati, ki mu jih je podstavil Ziebane - velenjski hiphoperski odpadnik, še prej pa edini pravi slovenski underground vizionar -, so neusmiljeno pritrjevali Mladichevim izbruhom jeze. Blaženo zvočno in pripovedno nasilje je bilo nadvse smiselno, prva albumska vizitka slovenjegraškega raperja je bila psihofizično ali izpovedno-dramatično uravnotežena, da je bilo veselje. Edino, kar je bilo pogojno upravičeno kritike, je bil naslov, kajti tisto "Je bila zelo očitna sprememba". Na bolje, se ve.

Še več. V komadu O čem se je Mladich med drugim spraševal tudi, ali naj "kopiram stil Čore, da ratam pop, ker industrija ne podpira hardcore".

Štiri leta pozneje je tu drugo poglavje Mladichevega kataloga. Zlatko "Čora" je neizbežno gost v komadu Prosti slog, Drill v songu Resni problemi, Mito v pesmi Kar se mene tiče, z Emkejem in producentom Došo pa Mladich v kooperativno zavije v komadu Nikoli mi ni dovolj. Vsi ti napevi niso slabi, kaj posebnega pa tudi niso.

Mladich je v sorazmerno dobri izpovedni formi, a kaj ko se zaradi tega ne zgodi nič posebnega. Še posebej gre trzniti ob poslušanju že omenjene Resni problemi, ki jadra na samplu Richijeve 33 let stare uspešnice Running With The Night. A da ne bo pomote. Ker v zadnjem času redno testiram nemške avtomobile z avdioinstalacijami ameriškega porekla, Doševo uspešnico Dve (Memento Mori, Datura, 2010) redno izrabljam za preverjanje zmogljivosti nizkotonskih avtozvočnikov, vgrajenih v vrata ali pa armaturo. Vse to s famozno avdiopreizkuševalsko maksimo, prevzeto po Culkinu (iz videa za univerzalijo Michaela Jacksona Black Or White): "Eat This!" A tudi kot goreč navijač Doševe produkcije sem zdaj Phillinganesovih sintetičnih violinic že močno sit. Doševa Dve je seveda postavljena na prav isti temelj.

Še več. Mladich v otvoritveni Hajr ugotavlja, da "rapat čez te vesoljske bite … on že ne more bit legenda", in tako obračunava s svojim prvim albumom, se pravi sam s sabo, če ne tudi z Ziebanim. A čeprav v sosednji kitici prizna, da bi želel uživati v predmestni vrstni hiši s parkiranim golfom in psom. Mladich se že takoj spravi tudi na estrado, s katero sicer nima kaj veliko skupnega. Očitno pa si želi tudi spremembo ali lastno levitev v to smer.

Kot že omenjeno, album Dva obraza v mainstream povzdigne Zlatko z gostovanjem v skladbi Prosti slog, v kateri se vokalista bratita v dokaj suhoparnem skladenjskem standardu. Spet pa ulični ponos delu v enoti Slab frend vrača zimzeleno strogi in že famozno neugodni Mrigo, ki se saleškega jugovsakdana spominja tudi tako: "Bili smo to, kar nas je obkrožalo, eni bogati, druge je Gorenje ožalo, sam sonce nas je božalo." Ej, kje pa je Mladich? Prevečkrat se mi izgubiš na lastni plati! Prepotentneži je ta ključni napev. Muzikalno še najbolj upogljiv med vsemi. Radio ga bo imel rad. Tega ali pa počitniški-džezovski-pop maestral Nikoli mi ni dovolj bom predlagal za vsakotedensko zborovanje na daljavo sindikata slovenskih stacionarnih telefonistov pod šifro valovska Popevka tedna. Držimo pesti, da bi nam, raperskim navijačem, z Mladichem v prvi frontalni liniji po dolgem času znova le uspelo!

Mesto miru 2 postreže z nevrotično intimo, skokom na Rahtel in ponovitvijo ocene SG-stanja. A spet, tako kot v Mestu miru iz svežnja Ni očitne spremembe izvemo, da so jo vsi nadarjeni Korošci že zdavnaj popihali v Ljubljano. Soulizvajalec Semo nastopi v refrenu "čustvene" Bled spomin, v kateri Mladich razodene, da je vsaj v ljubezenskem nadstropju srečen. Semo je tudi, se zdi, saj drugače ne bi bil tako prepričljiv.

Predzadnji indeks ali komad Kar se mene tiče je (bil) pridelan v sodelovanju z Mitom. Po omembi letnice 2013 sodeč že tedaj. V tej pesmi so dejstva znova hektična, glasba pa je spet proelectrovski minimalizem. Avtor s svojo diskografijo ponovno obračunava v Zadnji, kjer - najbrž najprej sebe - spomni, da je z zavestnim preskokom na vseslovensko raven svoj matični urad ali velenjski kombo Bronxtarz pustil daleč za sabo. Za sabo mogoče že, daleč pač ne.

Dva obraza je razmeroma zanimiv album, občasno je tudi zabaven. A kljub temu stavim na tezo, da bo Mladich šele na svojem tretjem dokončno dozorel, doumel dinamike, ki jih niza ljubi mu Kendrick, in (p)ostal velik. Upajmo, da bomo prej kot v štiri letih lahko ugotavljali, da ima naslov "Mladich se vrača, ker se to splača" še boljši zven in še bolj sijoč lesk.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic