A ne le to. Marcus ali Shit Robot se je v svojem diskografskem scenosledu albumov From The Cradle To The Rave in We Got A Love zavestno držal postulatov zgoraj naštetega žanrskega okvirja, pretakajoč svoje aranžersko-producentske zamisli v s(p)odobno kakovosten popizraz. V nasprotju s "kameradom po glasbenem orožju" Jamesom Murphyjem, ki se je v svojem drvečem ritmičnem mimohodu z LCD Soundsystem razdejal in razdal ter potem skupino ugasnil in jo vnovič obudil za festivalske in druge potrebe, se je Marcus s svojo robotizirano zvočno podobo držal vedno bolj zadaj.

Tudi njegova zadnja studijska izdaja s pomenljivo usodnim naslovom What Follows bi lahko ostala nekje v zapečku spektakularnih napovedi o vnovičnem zbiranju članstva kolektiva LCD Soundsystem, kar bi bilo vsekakor nepravično in slabo. Slabo za glasbo, kot jo Marcus sliši, vidi, neguje in oplaja. Zato se morda zdi, da je album What Follows, da bi se izognil alternativno tlakovanim kanalom promocije, ubral klasično favoriziranje gostujočih glasbenikov.

V skladbah In Love in End Of The Trail je ta čast pripadla Alexisu Taylor ju, prvi violini skupine Hot Chip – eni od poglavitnih perjanic založbe DFA; skladba Lose Control pa prinaša featuring z famozno Nancy Whang iz že omenjenih LCD Soundsystem; v naslovni skladbi What Follows pa nas z petjem počasti Pat Mahoney. Toda poleg teh opevanih disko – tekočih popviž je treba biti vsekakor pozoren na Marcusove instrumentalne miniature, kot so Ten Miles High, Wir Warten – s še vedno osvežilno elektronsko sekvenco iz skladbe Tuff Enuff? z albuma prvenca From The Cradle To The Rave in sklepno OB – 8, ki se sliši kot relikt časa v precepu preloma tisočletja in desetletja. Novodobno nikakor ni, je pa vsekakor zimzeleno osvežilno.