Seveda pa še zdaleč ni kadrovska kontinuiteta tista osnova, ki ustoličuje ta čikaški instrumentalni kvintet na tem položaju. In tudi postrock je ohlapna označba, saj se njihovih osem do danes izdanih samostojnih studijskih albumov, kot se za "post-" zadeve pravzaprav skoraj spodobi, spogleduje z dubom, krautrockom minimalizmom, uporablja elektroniko, kar pa od albuma do albuma tudi variira. Tortoise so že hitro postali pomembno ime, saj so se kljub zgodovini posameznih članov (John McEntire, Dan Bitney, John Herndon, Doug McCombs in Jeff Parker), ki so pred to skupno zgodbo igrali pretežno v rockovskih in punkovskih zasedbah, začeli svoj izraz pariti s prej omenjenimi žanri, kar je bila na začetku devetdesetih let minulega stoletja precejšnja osvežitev v indie rocku. Tako lahko na primer album Millions Now Living Will Never Die iz leta 1996 precej neproblematično opredelimo za postrock, dve leti pozneje izdani TNT bi že prej našli v postdžezovskem razdelku, medtem ko je The Catastrophistov predhodnik Beacons of Ancestorship že kar neopredeljiv in mu lahko pribijemo oznako postžanrski.

In kako je s svežim izdelkom, ki je tako kot njihovi prejšnji albumi izšel pri znani čikaški založbi Thrill Jockey? The Catastrophist je njihov prvi studijski album po skoraj sedmih letih premora, vendar pa je bilo seme, iz katerega je vzklil, zasejano leta 2010. Takrat jih je namreč mesto Čikago povabilo, da ustvarijo glasbo v povezavi z znano džezovsko in improvizatorsko tradicijo tega t. i. vetrovnega mesta, kateri so tudi sami zavezani. Nastalo je pet ohlapno zastavljenih glasbenih tem, ki jih je nato ta kvintet multiinstrumentalistov izvedel na mnogih koncertih. In ko je nastopilo vprašanje snemanja novega studijskega albuma, so delno že imeli v rokah sveži material, ki ga je bilo treba spraviti v obliko, primerno za nekajminutne skladbe, ki so jih lahko umestili na ploščo.

Tako so se, kakor tudi za prejšnje albume, zapahnili v McEntirejev snemalni obrat Soma Studios, iz katerega je prišlo že mnogo izdelkov, pod katere se podpisujejo tudi nekatere glasbene avtoritete (omenimo Jima O'Rourka in Roba Mazurka, pa zasedbe Broken Social Scene, Wilco, Stereolab itd.).

Morda je prav fotomontaža z naslovnice albuma, ki je obskurni spoj obrazov vseh petih članov zasedbe, alegorija njegove vsebine (ne preseneča, da prav čelo pripada McEntireju, za katerega velja, da je tudi na čelu zasedbe in njena gonilna sila). The Catastrophist je namreč precej nestanoviten kot celota, hkrati pa ne gre obsojajoče uperjati prsta v posamezne skladbe, prinaša pa tudi dve presenečenji, in sicer v obliki vokalnih skladb. Glavno presenečenje je pravzaprav rahlo čudaška, nekoliko medla in prismojena priredba radijskega hita Rock On Davida Essexa iz leta 1973, ki ga v novi verziji precej izumetničeno odpoje Todd Rittmann, sicer član čikaških hrupnežev U.S. Maple. Druga vokalna skladba je melanholično zasanjana in nostalgično zveneča balada Yonder Blue, ki jo odpoje in je tudi njena soavtorica Georgia Hubley iz zasedbe Yo La Tengo. Na albumu izmed enajstih skladb izstopa še Shake Hands With Danger, udarna, vendar blago paranoidno doneča in s tolkali nasičena ekskurzija v polja nevarnosti.

The Catastrophist priča o tem, da so Tortoise še zmeraj - četudi zmerno - zapisani progresivni eksperimentali, ki se ponaša s senzibilnostjo popglasbe. Najbrž pa res ne gre po tolikih letih delovanja pričakovati, da bo vsak izdelek prelomen, še posebej če upoštevamo, da so prav oni orali ledino glasbenega področja, na katerem so še vedno dejavni.

Omenimo še, da Tortoise nastopajo 18. februarja v zagrebškem klubu Močvara.