Poleg njega sta najopaznejša zagotovo tudi njegova rojaka Rune Lindbaek in v zadnjem času še posebej Todd Terje; ne moremo pa niti mimo prav tako Norvežana Hans-Petra Lindstrøma, ki mu nekateri pripisujejo - recimo temu - izumiteljstvo žanra "space ali cosmic disco". Sicer pa je Hermansen znan tudi kot vodja založbe Full Pupp, ki letos praznuje okroglo obletnico - deset let delovanja. Vendar je šele leta 2010 izdal svoj prvi samostojni album - to se je zgodilo torej po mnogo letih didžejevske dejavnosti, po več kot desetletju intenzivnega remikserskega udejstvovanja in po že kar zajetnem številu singlov. Pred svojim prvencem je med letoma 2005 in 2009 posnel tri albume s prej omenjenim Lindstrømom za založbo Eskimo Recordings, pri kateri med širokim naborom glasbenikov najdemo tudi kar nekaj pripadnikov novega disca.

Prvemu albumu, naslovljenemu kar Prins Thomas, je po dveh letih sledil Prins Thomas II, letos pa je luč sveta ugledal nov album, ki nosi naslov Prins Thomas III, kakopak. Svežo izdajo je sam napovedal z besedami: "No space disco but plenty of space." Pravi tudi, da gre zgolj za dokumentiranje glasbe, ki nastaja v snemalnem obdobju; tako rekoč dnevniški zapis - dnevniški zapis pod zaporedno številko tri. In dejansko album prinaša precejšnjo zračnost ter priča o tem, kar je Hermansen dokazal že s prejšnjima dolgometražnima izdajama - da si jemlje širok manevrski prostor in da se bolj kot na zapuščino plesne glasbe zadnjega četrt stoletja v svoji produkciji navezuje na tradicijo nemškega kraut rocka in njegove "sonarodnjakinje" kosmische musik, kar pa nikakor ne pomeni, da se je odpovedal discu, ki se tako ali tako oplaja s prej omenjenima tradicijama. Seveda plesni trenutki ne umanjkajo, vendar pa Hermansenovo muziciranje ni žanrsko vpeto, skladbe imajo tudi zelo občuten pečat organskosti.

Na naslovnici albuma, tako kot tudi na prejšnjih dveh, je njegova podoba - tokrat je na začetku poti po zasneženem terenu. V notranjosti so nato slike, kako gazi, na hrbtni strani ovitka pa ga vidimo, kako odhaja. Vizualna podoba tako izpade kot kar posrečena alegorija tega, kar album prinaša, saj bi ga lahko opisali tudi kot zvočno popotovanje ali kar odisejado. Tudi zaradi dejstva, da vsebuje enajst skladb, med katerimi ni nobena krajša od petih minut, celotna dolžina albuma pa presega uro in pol. Odlikuje ga zasanjan narativni slog, ki ga povezuje v celoto, čeprav je vsaka skladba majhna zgodba zase. Thomas Moen Hermansen oziroma Prins Thomas je ponovno razveselil z izdelkom, ki je primeren za poslušanje ob zelo različnih priložnostih in ima potencial, da je pogodu tudi odjemalcem s precej različnimi glasbenimi preferencami, ne da bi zaradi tega kakor koli izgubil konsistentnost svojega izraza.