Vem, da se sliši (bere) kot dokaj abstraktna misel, da je mogoče kakršen koli epicenter "sukati in premetavati", toda za tiste, ki poznajo glasbeni opus skupine QOTSA in še posebej nadarjenost in nekakšno fleksibilno diktatorstvo prve violine skupine, ta trditev niti ni tako iz trte izvita. Skozi vsa obdobja QOTSA so se zvrstili nešteti sodelujoči glasbeniki, z manj ali več zvestobe celotni stvari, toda nikoli ne z zmanjšano intenziteto svojega glasbenega učinka. Nikoli! In to je ta velika epicentrična (nikoli egocentrična!) lastnost Josha Homma.

Tudi na zadnjem albumu ... Like Clockwork, ki je izšel v teh dneh, je Joshu Hommu uspelo zbrati okrog sebe impozantno ekipo. Popolnoma razumem, da sta tisti najbolj markantni promocijski vabi gostovanje starega sobojevnika Dava Grohla in povsem nepričakovan klavirsko-kitarski dvoboj z Eltonom Johnom. Toda refleksija novega albuma, ki jo bo mogoče podoživeti na koncertnih odrih, bo v rokah teh fantov: Troy Van Leeuwen, Dean Feritta, Michael Shuman in Jon Theodore. Ta imena si je treba še posebej zapomniti, kajti prav oni bodo projicirali Joshovo logično približevanje mogočnemu hardrockovskemu zvoku, ki ga je zadnji začrtal v vmesnem projektu Them Crooked Vultures.

Torej: novi album je zagotovo bolj koherenten od svojega predhodnika Era Vulgaris, a na njem kljub neštetim gostovanjem ni čutiti kompromisa. Četudi je Josh stari lisjak, ki vešče krmari po tanki črti med undergroundom (Keep Your Eyes Peeled) in mainstreamom (Fairweather Friends), je novi album treba poslušati v luči njegove osebne izkušnje (The Vampyre of Time and Memory, My God Is the Sun, I Appear Missing), saj ga je bolezen skoraj pahnila v smrt. Nekatere stare navade je morda res opustil, zagotovo pa še ni odbrenkal svoje zadnje skladbe.

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapović