Tudi ne zaradi inovativnosti ali premikanja glasbenih meja, kar resnici na ljubo ni bila nikoli njihova odlika. Veliki so zato, ker že tri desetletja vztrajajo na svoji poti. Kljub astronomsko visoki pogodbi se niso nikoli zares prodali. Gladko so prešli iz neodvisnega v mainstream rock, in to brez opaznega mehčanja stališč, brez odrekanja lastni poetiki, brez izgube identitete in brez razprodaje ugleda. Ostali so, kar so bili in zaradi česar jih imamo radi tako privrženci alternativne glasbe kot ljubitelji lahkotnejši zvokov, tako plebs kot intelektualci, še celo kritiki se ob njih le redkokdaj obregnejo. To so odlike, s kakršnimi se le redki lahko pohvalijo in zaradi katerih Michael Stipe, Peter Buck in Mike Mills pripadajo elitni druščini največjih. Ja, namerno nisem napisal največjih rockglasbenikov!

Pričujoči, že petnajsti album v njihovi plodni karieri je, naj se sliši še tako čudno, zgolj rockalbum – brez pretenzij, brez izrazitega koncepta, neobremenjen z zahtevami in pričakovanji. S tega vidika je pravo nasprotje ploščam, ki so jih R.E.M. izdajali v zadnjem desetletju in za katere se je vsaj občasno zdelo, da njihov glavni cilj ni rokenrol, ampak takšna ali drugačna sporočilnost. Enkrat so pretiravali s političnimi sporočili, drugič jih je zaneslo v moraliziranje, naslednjič so preveč vneto dokazovali svojo rokersko pravovernost. Za Collapse Into Now pa se zdi, kot da so ga ustvarili predvsem zase, za svojo dušo.

Ustrezno razmerje med hitrimi, udarnimi, distorziranimi pa srednje hitrimi, spevnimi in melodičnimi ter počasnimi, melanholičnimi skladbami se kaže v zelo poslušljivem albumu, ki vsaj na trenutke spominja na Automatic For The People. Še najizraziteje v pesmi Every Day Is Yours To Win, ki jo lahko primerjamo z Everybody Hurts pa tudi v eni večjih uspešnic albuma Überlin, ki povzema značilnosti Drive. Gre za podoben koncept, še zdaleč pa ne za poskus posnemanja ali pretiranega približevanja njihovi epohalni mojstrovini iz leta 1992.

Poleg skladbice Überlin, ki so jo posvetili Berlinu, kjer so posneli del materiala, so glavni aduti albuma uvodna Discoverer, kot simbolna in vsebinska vez s predhodnikom Accelerate, singel Mine Smell Like Honey in Alligator Aviator Autopilot Antimatter kot plod sodelovanja s kanadsko elektro inovatorko Peaches. Izmed gostov je ravno Peaches je pustila največji pečat, saj je vloga Eddieja Vedderja v It Happened Today ter Patti Smith in njenega kitarista Lennya Kaya v sklepni Blue praktično neopazna, če že ne zanemarljiva.

V celoti gledano, je Collapse Into Now rutinski album rokerskih velikanov, brez izrazitih presežkov in hkrati tudi brez ene same šibke točke.

Ocena: -4; piše: Dušan Jesih