Z njim so Zagrebčani želeli preseči vse in doseči še več, obtičali pa na pol poti med željami in zmožnostmi; med pretiranim spogledovanjem z otoškimi indie in popskupinami - od Radiohead do Oasis in Coldplay ter nedorečeno lastno poetiko - patetiko.

Pristaši lahkotne kitarske melodike, podkrepljene z godalno melanholijo in ekspresivnim vokalom, jih bodo sicer še naprej malikovali, drugi pa bomo njihovo prežvečeno monotonijo mirno prebavili. Ne tič ne nič!

Ocena: 3; piše: Dušan Jesih