Poleg zvočne kitarske nevihte, ki so jo uporabili za avizo, se je namreč njihova kot rezilo bridka in ostra lirika zarezovala v vsako poslušalčevo poro dojemanja novodobnega vsakdana. In seveda, Repetitor so postali ultimativna koncertna znamenitost. Priznam, da odrska kombinacija brezkompromisne dekliške ritemsekcije in suhljatega fanta s kitaro, ki mu s svojim distorziranim petjem uspeva predramiti tudi tako trdokornega rock privrženca, deluje sila impresivno. In sila retro – klasično.
Drugi album Dobrodošli na okean, ki so ga Repetitor izdali v izteku leta, nadaljuje začrtano smer zvočnih akrobacij, v katerih lahko vsak od nas sliši rockovske atavizme iz preteklosti, a ti so tako premešani, da je povsem irelevantno naštevati vzornike ali junake iz preteklosti, ob katerih naj bi se Ana – Marija, Milena in Boris oplajali. Pomembnejši se mi zdi liričen vidik novega albuma, v katerem se Repetitor skoraj katarzično in (samo)kritično obračajo k svoji generaciji. Naši generaciji. Generaciji na ulicah. V mestih.
Skladbe, kot so Dostupni i laki, Šteta, U pravom trenutku, Laka zabava ... predstavljajo kvantni preskok iz salonarskega razmišljevanja o družbi in politiki ter se ponujajo kot zrcalna podoba splošne apatije, ki je navsezadnje pripeljala vse nas skupaj s skupino na 'ocean'. Toda roko na srce, na istem nepreglednem oceanskem obzorju se ni več mogoče skriti. Ni se mogoče skriti niti iz dolgčasja niti v dolgčasju. Četudi je čast prvega singla in videospota pripadel že omenjeni skladbi U pravom trenutku, za podpisnika teh vrstic je ultimativni hit tega albuma, lahko bi rekel tudi zaobljuba v letu 2013, skladba Biću bolji. Zakaj? Prisluhnite sami.
Ocena: 5; piše: Miroslav Akrapović