Vem, marsikdo od vas bo ostal zaprepaden in se vprašal – kaj naj bi bilo tako hudo zanimivega v švedskem pop in elektro chicu? Toda konkurenca na glasbenem tržišču ni več kot desetletja nazaj v območju Ace Of Base in podobnih švedskih sladkosnedih "štancih" za vso družino!? In če hočeš zaplavati v vode novodobnih popjunakinj, moraš biti vsaj približno drzen, zapeljiv, karizmatičen in drugačen. Ali povedano drugače – tempo in vsebino nove popglasbe poosebljata Rihanna in Lady Gaga. Torej ... Robyn se je, hotela ali ne, s svojim albumom Body Talk Pt.1 spustila v ring med hude favoritinje. Vendar njen začetek, točneje prva skladba na albumu z naslovom Don’t Fuckin Tell Me What To Do, ne kaže nobenega preračunavanja in "rešpekta". S svojo nalezljivo arhetipsko naracijo ritma (kot nekoč Malaria vs. Chicks On Speed v svojem remek delu Kaltes Klares Wasser) in besedilom, ki pove dosti o nas samih v stresni življenski dirki, je ta skladba klasičen vzorec dobre popskladbe. Popskladbe z možgani!
To tudi ne preseneča, če vemo, da sta producentske vajeti prevzela Diplo in Klas Åhlund iz skupine Röyksop. Toda, četudi sta se skladbi Dancing On My Own in Fembot povzpeli na vrhove nekaterih evropskih lestvic singlov, sta tako oni dve kot tudi preostanek albuma preveč najstniško obarvani. Kot da bi bila Robyn še vedno na odru pred komisijo tistih neumnih talentov iz šovov, na enem katerih je, roko na srce, še kot dvanajstletnica tudi prvič zablesetala. Žal je to smer, na kateri tudi taki producentski imeni ne moreta krmariti.

Ocena: 2; piše: Miroslav Akrapović