Navsezadnje so School Of Seven Bells nastali iz članov skupin The Secret Machines in On!Air!Library!, ki sta se, kakšno naključje(!), znašli kot predskupini na ameriškem delu turneje skupine Interpol. Toda, ta marketinška vaba na račun bolj slavnih sokrajanov naj vas ne moti ali odvrne od poslušanja School Of Seven Bells. Kajti njihov zadnji album Ghostory se prej sliši kot srečanje New Order in Cocteau Twins. Ali če sem bolj natančen, nakazujoč na singel The Night s zadnjega albuma, School Of Seven Bells se slišijo kot stopnjujoča in ponavljajoča se bas linija Petera Hooka in nezemeljski glas Elizabeth Fraser.
Na prelomu devetdesetih let prejšnjega stoletja je bil cel niz skupin, t.i. pionirjev shoegazea kot so Lush, Curve, Pale Saints ter indie pop prvakov Saint Etienne in Dubstar na najboljši poti, da dolgoletno etiketo riot girl mirno pripelje v območje alternativnega popa – s pravo mero estetike in na prvi pogled povsem nedolžnega, a hkrati provokativnega in kritičnega. Toda, vedno je manjkala dlje trajajoča se ženska frontmanka – kontroverzna in karizmatična. Nekaj takega kar ima skupina Bos Hog, ki jo poznamo po fatalni Cristini Martinez, v prostem času soprogi Jona Spencerja.
Ne trdim, da so sestre Deheza z držo fino vzgojenih dadaističnih deklet na sledi divji Cristini, tudi glasbeno sta to dva različna svetova, toda njihove nove zgodbe o duhovih – Love Play, Lafaye, White Wind, Low Times in ultimativni hit singl The Night – kot, da bi pripravljale pot za širši komercialni uspeh. Zmagoviti cut copy? Koga briga. Emocije so prave.
Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović