A pravzaprav tega niti nisi mogel jasno zaznati. Eden izmed pionirjev otoškega dubstepa, ki ga odlikuje širši pogled in globlji kontekst dandanašnje kulture plesa, se je zavestno odločil stopiti po utrjenih obzorjih masivnega zvoka in trdega ritma. Hladnokrvno in brezosebno. Kot da bi avtor uporabljal reverzibilno miselnost skladanja, namenoma za sabo puščal razcepljene sekvence in če že ne, nas je (pri)silil vstopiti v ambient postindustrijske klavstrofobije. Kljub avtorjevi nadarjenosti in vrhunskosti se poslušalec ne otrese občutka nelagodja ob poslušanju tudi tri leta pozneje.

Razen seveda, če poslušanega dela ne nadomestite z novo temeljno elektronsko zapovedjo, ki jo je Scuba splavil to pomlad. Album Claustrophobia sicer nadaljuje vsebinsko nit, spočeto v predhodniku, a se je avtor zvokovno vrnil v lastno podtalno zakladnico dubstepovskih aviz. Kadri iz vsakdanjega življenja so skoraj enaki, četudi bo sam Paul Rose zatrjeval, da je človeško odtujenost lahko navdihniti tudi z japonskim festivalom Labyrinth, ki kot da bi bil eden ključnih dejavnikov za nastanek albuma Claustrophobia. Ta je za današnje čase še kaj več kot to, kar razumete ali veste o klavstrofobiji.

Morda za odtenek bolj pragmatično glasbeno delo kot prejšnji albumi, kar se na trenutke sliši v odvečni sterilnosti produkcije. Zadnja pa, kar je najpomembneje, ne vpliva na celotnost in celovitost zagotovo najbolj mrakobne izdaje v Scubovi glasbeni karieri, s katerim se lahko kosa le njegov glasbeni alterego SCB. Vsekakor pa je Claustrophobia še ena izmed potrditev trditve, da Paul Rose že dolgo ni le obetaven britanski pobič v svetu elektronske glasbe, temveč avtor, ki ga je treba poznati. Mislim, poslušati in razmisliti.