To je bil čas njihovega prvenca Željo daleč stran, ki je bil v takratnih medijski povezavah bolj ali manj obsojen na nerazumevanje in ignorantski odnos tistih glasbenih urednikov, ki prav v teh dneh bijejo boj za še bolj nizke kvote, status quo ali položaj, ko bi lahko ohranili germanske "playliste" kot nekaj, kar je bogovom dano v vsebinskem in potrošniškem smislu!!!

Glasba skupine Shyam je bila in je ostala za takšne "posnemovalce" glasbenega okusa akademsko delo. In morda se mi zdi danes še bolj iluzorno, toda upam si trditi, da so Shyam s svojo zadnjo ploščo Skriti sij ljudi prišli "poračunat" za nazaj! Prvič, ker so se na tem briljantnem albumu vse, kot lepo pravi Miloš R., konstelacije "poštimale" v vsebinskem, liričnem, izvajalskem in medsebojnem odnosu, in drugič, ker se album Skriti sij ljudi sliši kot kakovostna nadgradnja osnovne ideje ali poslanstva skupine, ki jo je s svojo neodvisno ustvarjalno logiko zakoličila deset let nazaj.

Ko slišite skladbo C'mon, v kateri se Miloševemu ekspresionističnemu vokalu pridružuje katarzično fatalni Boris Benko (Silence), slišite ultimativnio uspešnico, ki bi lahko nastala v delavnici bolj razvpitih pop- in rockzvezdnikov. Že v naslednji kitarski mantri Shakti se srečujeta dve filozofiji – grunge in indijski sanskrit, še bolj grungersko osredotočeni pa so Shyam v skladbi Dandandan, nekakšnem hommageu skupini Alice In Chains. Uvodna Konstelacija prinaša indieprodukcijo, ki se je ne bi sramovali niti vsi Nigeli Godrichi neodvisne rockscene.

Toda kot velik privrženec skupine Shyam sem najbolj pozitivno presenečen nad "vklopitvijo" Boža Kovača v vlogi novega basista skupine in neverjetnim zvokovnim spektrom prihodnjega akademskega slikarja Matije Lapuha, ki se giblje od kitarskih preludij pa vse do programiranja vesoljskega vzdušja v gozdovih nekje okrog Krškega. "Fantazmično!"

Ocena: 5