Medtem ko se je Otok kopal v nekoliko manj surovih zvokih od Blaira "požegnanega" britpopa, so Skunk Anansie gnali čisto svojo različico večinoma drvečega, jeznega in s čustvi naphanega rocka. Njihov avtsajderski predznak še vedno pooseblja pevka Skin: temnopolta, pobrita po glavi, divja in odprta glede svoje homoseksualne usmerjenosti. Na kratko: popolni antipod vsako leto novim generičnim mičnim gospodičnam iz sveta popa.
Ko so leta 2001 Skunk Anansie po treh albumih končali prvi del svoje skupne zgodbe, se je Skin podala na ne ravno uspešno solistično glasbeno pot, drugi člani skupine pa so se raztepli po drugih zasedbah in projektih. Šušljanje o ponovni združitvi ob izdaji albuma največjih uspešnic se je lani udejanjilo v povratniško koncertno turnejo, ki se je v letošnjem maju ustavila tudi v Ljubljani. Vsem v dvorani je bilo nekaj sekund po tem, ko je na oder pridivjala Skin v polni bojni opremi, jasno, da člani skupine niso izgubili niti trohice stare energije in da je zanje še vedno več kot dovolj prostora na v osmih letih njihovega premora precej spremenjenem svetovnem glasbenem zemljevidu.
Na koncertu smo slišali tudi nekaj novih pesmi, ki so dale slutiti, da kakšnih večjih odstopanj od njihovega "starega" zvoka ne bo. In uvodni pesmi, God Loves Only You in odlični prvi single My Ugly Boy, sta zgovoren vpogledni dvokorak v njihov pred dnevi izdani četrti album Wonderlustre – gre za osvežitev njihovega prepoznavnega sloga in starih trikov menjave mirnejšega ali akustičnega dela v kiticah s poskočnejšim distorziranim refrenom. V tej dinamiki pravzaprav najbolj do izraza prideta vokalni in čustveni razpon pevkinega glasu, ki lahko poslušalca še vedno v prvem trenutku nežno zasanja, v naslednjem pa ga polnopljučno kričeče porine v kakšno bolj neugodno stanje zavedanja. Če je bila včasih v besedilih pesmi Skin skrajno družbeno in politično ostra (denimo v agresivno kritičnem Selling Jesus ali ironično "razštelani" Little Baby Swastikkka), je na albumu Wonderlustre v ospredje postavila bolj zaseben in ranljivejši del svoje osebnosti, v katerem se ljubezen in erotika očitno še vedno pogosto srečujeta s travmami sodobnega življenja.
Vseeno pa umirjenega baladnega vzdušja svoje solokariere Skin ni preveč silila v kontekst Skunk Anansie, morda z izjemo v pesmi Talk Too Much (z obveznim vskokom atmosferičnih violin), a tudi ta ne podira občutka celovitosti albuma. Po drugi strani ni več ne duha ne sluha o eksperimentalnosti, psihadeliji, čudnosti in razlomljenih ritmih, ki so jih zastavili na Post Orgasmic Chill, zadnji plošči pred začasnim razpadom. Album Wonderlustre je veliko bolj prečiščeno rockerski, še malce bolj prijazen do radijskega predvajanja, preveva pa ga tista glasbena zrelost, ki pri zasedbah z daljšim stažem slej ko prej zamenja začetniške vzgibe po iskanju lastnega zvoka. A kdo ve, morda si bodo zdaj, ko so Skunk Anansie po daljšem oddihu več kot solidno znova zagnali svojo mašinerijo, spet zaželeli pokukati v druge žanre in med drugačne zvoke. Po možnosti prej kot v osmih letih.
Ocena: -4; piše: Blaž Tišler