Dobro je, ker je zbirka šestnajstih songov Unoisto še kar smešna (16 enot = 7 hintov + (le) 9 pravih songov = 34 minut gradiva). Toda če primorski dialekt razumemo kot prevzetnost Primorcev, natančneje Vipavcev, ob lastni čvekanščini in se spomnimo, kako super hitro minljiv je šopek smešnic in humoriščnic televizijske satire Poper TV, pa tudi pridig kantavtorja in igralca Iztoka Mlakarja, se Smaal Tokku posebej dolga diskografija ali kariera niti ne obeta.

Smešnice v primorščini so kot vino - niso odveč (a naj bo, čeprav ni nujno), zvenijo starikavo (kako je imeti mačka, že vemo), "vseskuzi jim hrozi" zelena trgatev (čilske in druge so bolj znane, poblaznjeno hvaljenje primorskih/slovenskih je že davno patetično).

Smaal Tokk me je ob prvem poslušanju presenetil z omembo Marjana Poljšaka v komadu Smaal Tokka za Precednika. Tip se spominja nekdanjega poslanca Poljšaka? To ne pomeni nič drugega, kot da je raper starejši od 30. Znanec iz Wajdušne me opozori, da se Smaal Tokka spominja še, ko je ta rimal o MIP-ovem stečaju. Mlajšim bralcem v pojasnilo: to je bila ena ne posebej vesela ekonomsko-zgodovinska epizoda iz obdobja tam nekje po 2. svetovni vojni. MIP je bil, mimogrede, nacionalni simbol za kakovost.

Ok, Smaal Tokk ni mlad, a je šele na začetku. Sum, da gre za naklepno parodijo, se torej nepovratno spreminja v dejstvo.

Komu je zbirka Unotisto sploh namenjena? Kdo zaupa starejšim od 30? Tudi pogosta raba pridevnika gengsta ni posebej domiselna. Kdor o popularni glasbi kaj ve, mu je jasno, da je hiphop danes dominanten produkcijski žanr, pa čeprav je v krajšem razvojnem obdobju trpel precej gangstapileptike. Tudi vsi največji rockerji so bili odvisniki. Tudi marsikateri med najboljšimi niso preživeli fizično, so jih pa polne enciklopedije. Briti norca iz dejstev, naloženih v teh bukvah, je lahko delikatno. Bo Smaal Tokka za svojega vzela hiphopersko občinstvo? Ali bo njegova pojavnost nasmeške naselila le na obraze ljubiteljev ljubiteljskega gledališča, se pravi malomeščanska, v slovenskem primeru to še vedno pomeni proruralno občinstvo? Bati se je, da je odgovor na zadnje vprašanje pritrdilen. Svetovljani ali razgledani se mu najbrž ne bodo priklanjali. Smaal Tokkov humor je izrazito na prvo žogo. V resnici je slovensko tumpast, ni "smart".

Acid-jazzovska melodika, ki polzi pod Smaal Tokkovimi domislicami, je kakovostno solidna, to pa je. Njen večinski avtor je glasbeni multipraktik Klemen Kotar (Nula Kelvina). Še vedno pa je glasba, predstavljena na Unotistu, glasbeni konglomerat, ki ga je v slovensko okolje dodal ljubljansko-goriški frulijski bend Heavy Les Wanted, in to že pred dvajsetimi leti. Ker tista replika Jovanottijeve glasbene esence Slovencev ni prepričala, smo jo kmalu zatem ponovno začeli kupovati, a tedaj pri Rambu Amadeusu.

Teatralni acid-jazz ali organski skupek popa, soft rocka in soul-džeza je zimzelena glasbena lepota. A že davno iz mode. Smaal Tokk sicer izda, da je velik oboževalec Franka Zappe. Vse to gre zelo lepo skupaj.

Toda asociacije, ki jih za sabo pušča glasbena komponenta albuma Unotisto, je melanholična do te mere, da izpodbija celo trdnost raperjevega diskurza. Ob tem poudarjena teatralnost sili k razmišljanju o tem, kako zares je to vse skupaj, pa čeprav gre za parodijo. Kako zavzet parodik je Smaal Tokk? Je njegova poezija iz srca, rapersko bit humorno gnete, ker mu je zares do tega, ali je vse skupaj še ena komercialna operacija, ki bo pozabljena že prihodnji mesec?

V resnici gre samo za nov ponaredek. Krepostno Tokkove satire bolj kot ne namiguje na nekaj sorodnega s ponaredkom, se bojim. Ali je podaljšek Tokkove vloge v kratkotrajni mladinski TV-oddaji Tranzistor agitatorska planšarija, ki se brez trohice zadržkov lahko vzporeja s Smolarjevimi zapovedmi, da moramo biti ponižni, zmerno otročji, malodane se je treba izogibati drugačnim, kaj šele tistim, ki sem pa tja skadijo kako domačo opojnost? Če gre na Unotisto za protihiphop, tu nastane čudovita zmešnjava.

Smaal Tokk ne govori iz sebe, govori pa o sebi, in to najbolj zavzeto tedaj, ko omenja, kaj mu (o njem samem) pravijo drugi, kaj mu zapoveduje Radmila, kaj je pravil nono idr. Iz srca se pošteno znese edino na svoj alter ego Egona. Še kar značilno. Čeprav vloga govorčeve zaupnice in prišepetovalke Radmile ni napačna. Radmila je bistra, Radmila je dobra v vseh pogledih!
Poema o položnicah je podobno kul, kot bi bila poema o razliki med gsm-i in mobiteli, o kateri smo se pogovarjali leta 1998 - se pravi, da ni ravno kul. Morda pa le, in to tam, kjer spletnega bančništva še ne poznajo; tam bi ta Tokkov song lahko postal uspešnica; tam za hribom, kjer je širokopasovni signal šibak, se pa UKV-valovi Vala 202 nekako še ujamejo. Ne preseneča, da je Jure Longyka, ki spletno ne deluje, Tokkov največji občudovalec. Miha Šalehar se ga pa najbrž že malo boji.

Kaj pa Naši an vaši, kje se skriva korenina tega napeva, ki mora biti presneto dolga? Na Sabotinu, kje pa drugje, saj res. In nazadnje Oporwoka s trobentno poudarjeno moderato variacijo na Račke? Ta je že nevarno blizu slovenski harmonikarsko-izdelovalski metropoli.
Za zdaj torej Smaal Tokka za rezidenta v mengeški Špas teater!

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic