Vseeno malo bolj resno, a vendar na kratko. Če pogledamo zadnje albume Snoop Dogga, izrazni slog, videz in opojnostne razvade enega najbolj prepoznavnih hiphoperjev, hitro ugotovimo, da gre kalifornijski legendi izvrstno. Niz zdaj štirih albumov, izdanih od leta 2009, ima res prav lep narativni in vsebinsko še kako smiseln lok.

Uvod v zbirko Malice N Wonderland (2009) vključuje nagovor Snoopovega sina, ki med drugim potrjuje umetnikovo predanost družini (album je trendovska plastika, to pomeni prej šibek kot vsebinsko kreposten). Naslednji zvočni dolgometražec Doggumentary (2011) je ponekod povsem naslonjen na funkadelično oz. konceptualno dediščino, ki jo je utemeljil največji funkovski glasbenik George Clinton.

Calvin Broadus, kar je Snoopovo pravo ime, je dve leti pozneje (ali pred natančno dvema letoma) objavil svojo (skoraj) rastafarijansko posvetitev, saj je album Reincarnated ves reggaejevski (sproduciral ga je slavni Diplo s svojo ekipo Major Lazer). Čeprav je tudi ta slab in narativno banalen, si je tedaj Snoop Lion znova prisvojil mandat: ljubezen & mir & čim več pokajenih zeliščnih cigar, kar je sovpadalo z njegovo dejavno vlogo v odmevni družbeni akciji No Guns Allowed, v okviru katere se je Snoop zavzel za odpravo nasilja z orožjem; hkrati pa se malenkostno povišal v primerjavi s povprečnimi kalifornijskimi marihuanoljubci, saj je trava tam praktično že legalna oz. lahko dostopna vsakomur. Na tej točki kot prejemnik Nagrade za življenjsko delo akademije High Times ali specializiranega mesečnika za bodritev kulture uživanja marihuane zdaj 44-letni glasbenik in občasno tudi filmski lik niti ni bil več tako zelo zanimiv. Pripadajoči dokumentarni film Reincarnation prikazuje Snoopov obisk Jamajke, njegova srečanja s posvečenimi rastastarešinami oziroma bližnja spoznavanja s tamkajšnjimi vražami ali (kadilsko) folkloro. "Kaj je novega spoznal na poti po karibskem otoku, ostaja misterij," je sam sebi priznal mimoidoči cinik in padel v krohot.

Snoop Dogg je za vzpostavitev novega albuma Bush najel producenta Pharrella Williamsa, tako da je novo raperjevo delo pravzaprav bolj podobno Pharrellovemu samostojnemu izdelku, na katerem vsakemi pesmi nekaj (malega) doda tudi Snoop nič-več-Lion-temveč-spet Dogg.

Trditev, da je njegov marketing nekaj spontanega in niti ne posebej premišljenega, je nemara lahko tudi resnična. Vsekakor pa še bolj kot ta drži teza, da gre Snoop v malenkostni finančni minus, ko nekaj počne, in v velikanski plus, ko se napreza manj. Bush je pharrellovsko direkten diskografski hit in sproščeni Snoop Dogg se lahko znova ležerno nasmiha. Kako lepo je lahko to življenje!

In naposled, kaj Snoop dejansko ponuja na ploščku Bush? Kot že omenjeno, nekaj malega rapa, največ pa prepeva, in to spet v Clintonovem slogu, ob spremljavi nekajglavega rdečeokega moškega zborčka. Še kaj? Nič kaj dosti več. Vse drugo je izvedel Pharrell Williams, nekajkrat tudi v kombinaciji s svojim najbližjim partnerjem Chadom Hugojem, kar pomeni, da je znova na delu (produkcijski, pogojno tudi raperski) duet The Neptunes. Williams ali The Neptunes sta s Snoopom prvikrat sodelovala pred trinajstimi leti, to je bilo na Broadosovem šestem albumu Paid Tha Co$$ to Be A Bo$$. Šlo je za zvočno kar vadljivo pesem From the Chuuch to da Palace. Od tedaj dalje se je število komadov, ki jih je za Snoopove albume zasnoval Williams, načeloma le še povečevalo. Izjemi (najbrž kot posledica Williamsove prezaposlenosti s solistično nadvse uspešno izdajo GIRL, 2014) sta že omenjeni deli Doggumentary in Reincarnated. Ali drugače. Obstaja utemeljen sum, da je bilo Snoopovo prvo in zadnje vodilo ali navodilo namenjeno Pharrellu, preden se je ta lotil Busha, nekaj podobnega kot: "Napravi mi celo ploščo tako, kot je komad Signs". Sigsn pa je uspešnica, ki jo poznamo iz sezone 2005 ali z albuma R&G (Rhythm & Gangsta): The Masterpiece. Za končno različico tega sedmega albuma Snoop Dogga sta Neptunsa pripravila tri songe. Eden od teh z naslovom Drop It Like It's Hot je bil v strukturnem smislu za Snoopov opus dokaj radikalen, a je bil kljub temu izpostavljen kot prvi singel za promocijo albuma. Kot tretja nosilna pesem dela R&G je bila aprila leta 2005 kot singel izpostavljena popevka Signs, ki vključuje tudi Charlieja Wilsona in Justina Timberlaka kot gostujoča vokalista. Lahkoten, a še kako učinkovit funky-pop napev, konstantno prebada s sinkopiranimi sintetizatorskimi poudarki in podčrtan z mastno živo basovsko linijo je bil tisto poletje velik zadetek povsod po svetu, razen v ZDA. Signs je znan tudi po Snoopovem namigu neimenovani lepotici, da naj z njim pobegne na euro-počitnice, ali po verzu: "You'll see Venus and Serena in the Wimbledon Arena." (Videla boš Venus in Sereno v wimbledonski areni). Video za omenjeno uspešnico je zrežiral Paul Hunter, posnet je bil v Las Vegasu, vizualno pa zelo spominja na video za Timberlakov hit Rock Your Body (2003). Letni obračun je potrdil, da je bil videospot za to Snoopovo veselo in plesno eskapado največkrat predvajan med vsemi na britanskih glasbenih televizijah.

Otvoritvena na albumu Bush je baladna California Roll in prvi, ki se oglasi z refrenom, je kar Pharrell, z orglicami ga spremlja gost Stevie Wonder, s kitico pa nato šlagersko, torej ne v svojem, ampak v slogu Tonyja Bennetta, nadaljuje Snoop. Sledita pesmi This City, ki je že kar v ritmu housa poskočna, in funkovsko igriva R U A Freak. V obeh je prepoznan glas Charileja Wilsona. Naslednja Awake se kaj malo razlikuje od This City. Šesta v zaporedju je singlična pesem Peaches N Cream, pri katerem je ime Charlieja Wilsona končno dopisano tako, da mu je priznana gostujoča kadenca. Podobnih je v Pharrellovi malhi zdaj res že toliko, kot je cekinov v Skopušnikovem trezorju. Najboljša na albumu Bush je vseeno popevka Edibles z gostujočo vokalno solažo atlantskega zvezdniškega raperja T.I.-ja. Neptunesa sta za produkcijo te uporabila zvok, ki sta ga (spet) pred trinajstimi leti raperju Nellyju ponudila v obliki globalnega superhita Hot In Herre. I Knew That ima isto temperaturo kot kakšna Gush, ki je del Parrelovega albuma GIRL. Zanimivi z albuma Bush sta tudi zaključni dve. Run Away je dopadljivo igriva, a znova nekam znana že od prej. Kot Snoopova gostja se kmalu oglasi Gwen Stefani. Tudi ta je seveda na Pharrellovem seznamu nekdanjih in zelo verjetno tudi prihodnjih strank, zato se ne gre čuditi, da se je producent stari znanki slogovno prilagodil, Snoop pa predlog sprejel z navdušenjem, še prej pa z zavedanjem, da Bush z njim ne bo niz desetih (preveč) enakih.

Finalna je končno raperska in niti ni slaba. Rick Ross kot prvi pred mikrofonom v promocijske namene svoje znamke Maybach Music pomečka nekaj znanih mačističnih floskul. V srednjem tempu plazeči se I'm Your Dogg nato nastopi Kendrick Lamar. Ta se simbolno sprehodi mimo predpostavk Snoopove kariere, pri čemer uporabi primerjave ali spomine na nekaj čuvajev različnih pasmi in opiše še kak pasji gib, če je treba tudi z eksplicitno rabo jezika (kot organa).
"In to bo to," bi sklenil Snoop Dogg in se zleknjen lotil naslednjega zvitka. Res mu ni hudo.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic