Edini ustanovni član in zaščitni znak benda ni več samo avtor glasbe in besedil, frontmen in kitarist, tokrat je tudi producent.

Njegova vsestranskost in vseprisotnost tako povsem zaznamuje sedmi studijski album legendarnih kalifornijskih veteranov punkrocka, ki se vsebinsko navezuje na predhodnike, a se rahlo, pa vendarle dovolj očitno od njih tudi odmika.

Zvočna slika se iz punka, punkrocka in melodičnega hard cora ne premika zgolj proti rock'n'rollu in rockabillyju, pač pa veliko globlje proti še bolj prvinskim ameriškim žanrom, kot so folk, country in blues. Zaradi tega album nima veliko skupnega z zgodnjimi izdajami, ko si Social Distortion najbrž niti v sanjah niso predstavljali, da bodo tri desetletja pozneje eden žanrsko pomembnejših in vplivnejših bendov, toliko bolj pa spominja na samostojne Nessove avanture. Konec devetdesetih je namreč izdal dva dobro sprejeta soloalbuma, Cheating at Solitaire in Under the Influences, na katerih se je predstavil kot velik zaljubljenec v tradicionalno ameriško godbo.

Najočitnejša vez med njima in aktualno izdajo matičnega benda je Hank Williams, čigar glasbeni zapuščini se je Ness izdatno posvetil na omenjenih ploščah, tokrat pa se mu je poklonil s predelavo otožne skladbice Alone and Forsaken.

Za dokazovanje vsebinskih sprememb se sicer ni treba zatekati ne v daljno preteklost ne k solističnim projektom, dovolj je, če Hard Times and Nursery Rhymes primerjamo s predhodnikom Sex, Love and Rock'n'Roll. Tokratni album je predvsem bolj vesel, pozitivnejši, in to kljub besedilom o težkih časih, ne vedno prijetnih življenjskih izkušnjah ali srečnih ljubeznih, kar morda priča o tem, da se je Ness vendarle uspel znebiti demonov, drog in alkohola.

Poleg zmernega optimizma, tokrat zares odličnega vokala in prepoznavnih kitarskih melodij album zaznamujeta dve presenečenji. Prvo je zvok klaviatur, ki se nepričakovano zasliši med standardnimi glasbili, drugo pa izjemni ženski spremljevalni vokali v dinamični Can't Take It With You.

Ob vsem tem lahko samo upamo, da so z naslovom končne "greendayevske" Still Alive mislili resno in da do naslednje izdaje ne bo treba čakati novih sedem let!

Ocena: -4; piše Dušan Jesih