Začenši z imenom benda (Štefan Kovač – Marko je bil prvoborec in organizator OF ter upora v Prekmurju) in naslovom, ki skozi svojevrstno provokacijo izraža jasno stališče, domala vse, kar je povezano s pričujočo izdajo, deluje pristno, toplo in domače. Album so namreč posneli v domačem klubu Ambasada ŠKM v Beltincih, z domačim producentom Pluegom in ga na vinilu in CD-ju izdali pri tako rekoč hišni založbi pomurskih izvajalcev God Bless This Mess.

Gotovo naveličani nenehnega uvrščanja v post rock, ki sicer ni povsem zgrešeno, je pa vsekakor premalo natančno, saj njihova živopisana zvočna podoba na daleč presega okvirje klasičnega razumevanja tega (pod)žanra, so se kar sami opredelili kot post džez, kar je vsekakor duhovito, a ne bistveno natančneje. Njihova mešanica rocka, džeza in funka, je pač dovolj svojstvena in izvirna, da je ni mogoče zlahka žanrsko popredalčkati ali enoznačno opredeliti.

Bazična rockovska zasedba dveh kitar, basa in bobnov ponuja pester in razgiban nabor skladb, v katerih si sledijo, se lovijo ali prepletajo različne razpoloženjske slike. Nepretenciozni prehodi od počasnih, valujočih ambientalov do hrupnih, energičnih zvočnih izbruhov so virtuozni in skladni. V njih sicer ni prostora za improvizacijo, inovativnosti in eksperimentiranju pa so na stežaj odprli vrata. Navdušuje večplastnost, saj klub temu da je glasba namenjena predvsem sladokuscem, v njej lahko uživajo tudi manj zahtevni poslušalci, odlično pa deluje tudi kot zvočna kulisa.

Z osmimi skladbami, ki se končajo v dobre pol ure, je Rdeči morda nekoliko prekratek, a zato toliko bolj strjen in dorečen album. V primerjavi s predhodnikoma je svetlejši in bolj optimističen pa tudi zrelejši in bolj dodelan, kar priča o nenehni rasti in razvoju zasede, ki bržčas še ni rekla zadnje besede.

Pa še opozorilo za konec. Če ne boste zares pozorni, sploh ne boste opazili, da skladbe nimajo ne besedil in ne vokalov!

Ocena: 4; piše: Dušan Jesih