Če nisem razumljiv – cinično sem pikiral na hvalospeve novinarskih kolegov o glasbenem utelešenju – še vedno stojim za svojim novinarskim desantom. Malo za šalo, malo za res pa tudi … preden sem se tokrat lotil zadnjega albuma Lonerism, sem prejšnji teden 'meril srčni utrip' Kevina Parkerja v njegovi ultimativni izpovedi za NME ob izidu omenjenega novega albuma. Čeprav je bila številka posvečena Joy Division: inside the legend, tokrat kot za spremembo javnosti nikoli znanim izjavam, fotografijam, situacijskim zgodbicam skupine, je Kevinov 'mimohod zlomljenih src', v podnaslovu I'm A Total Loser At Heart, zasenčil še eno 'novinarsko utelešenje' Iana Curtisa kot tudi celotno pričujočo številko NME.
Vsak bralec bi dokaj hitro začutil, da se v svojih izjavah Kevin Parker, ki skoraj v celoti podpisuje avtorstvo albuma Lonerism, sramežljivo opravičuje, da se po vsaki ljubezni težko pobira. Hkrati pa novinarju ne more niti potrditi niti zanikati, da celotno gradivo albuma govori o njem in njemu. Mučeništvo nove dobe? Melanholija astralnih magnolij? Zakaj pa ne. Mladenič, ki mu je bil filozofska inspiracija za album Lonerism nihče drug kot Serge Gainsbourg, pravzaprav njegova refleksija hrepenenja do Jane Birkin, se je vešče izognil vseh stereotipov o ljubeznih (Keep On Lying, Feels Like We Only Go Backwards, She Just Won't Believe Me).
Čeprav ves čas idealizira absolutno v njej, niti za hip ne popušča njegova briljantnost skladanja, ki se je iz psihedeličnega (Endors Toi) prelevilo v eksperimentalno (Apocalypse Dreams, Elephant). Ob tem pa ohranilo kitare v prvem planu in tudi rock.

Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović