To so The Fall. In to je Mark E. Smith. Ne bi še enkrat ponavljal, kaj manchestrski punk-rock bard pomeni tako za britansko kot tudi celotno svetovno rocksceno. Dovolj je že poiskati na popularnem spletnem ponudniku videovsebin nekaj slavospevov, ki so jih Mark E. Smithu darovale skupine, kot sta At The Drive – In, Queens Of The Stone Age, Beck in LCD Soundsystem.
Toda ko slišite uvodno Cosmos 7 z zadnjega albuma Ersatz GB, vam postanejo popolnoma jasne relacije in kombinacije tega več desetletji dolgega, podtalnega vpliva skupine The Fall z razvojem alternativne rockovske scene. Še posebej veseli, da se je zbrana druščina glasbenikov, vodena z izjemnim kitaristom Petom Greenwayem in Elen Poulou Smith na klaviaturah ustalila. Kajti sodeč po letošnjih nastopih skupine in še posebej po slišanem novem studijskem albumu je čutiti sproščeno uigranost brez strahu in napetosti, da nori genij pesništva razpusti cel ansambel in uniči skupinsko vadbišče.

Hm, beseda 'sproščeno' iz prejšnjega stavka morda niti ni pravšnja. Kajti če se je Mark E. Smith umiril in ne menja članstva skupine hitreje kot srajce, tega nikakor ne moremo reči za album Ersatz GB, ki se na trenutke sliši kot zadnja ura na gradbišču (Nate Will Not Return, I've Seen Them Come) v petkovi popoldanski in zadnji delovni izmeni, na trenutke pa kot mumificirana podoba bluesa & soula & funka (Monocard, Taking Off), ki se znajde na neonsko obsijanem plesišču. Kot da bi se na istem mestu srečali Killdozer in Morphine. Mar res? Zadnjih že dolgo ni, The Fall pa, kljub že neštetim padcem in »padcem«, trajajo in trajajo.
Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović