Če sem bolj natančen, glasbeni karieri Marka E. Smitha, zadnjega pristnega mancunianskega gospodiča (op. avt. Mancunian, rimski naziv za prebivalca antičnega Manchestra – Mancunia), ki je v vseh teh letih edini vztrajal, do konca in naprej. Četudi se je včasih zazdelo, da se večni nergač in gobezdač, zgolj iz nevoščljivosti, zlobe in sladkega maščevanja, vsakič znova domisli za celo kilometrino zgodb in prigodb. Nekaj naj bo jasno, Mark E. Smith je živa legenda v tistem pravem pomenu besede. Z glasbenim opusom, predvsem iz osemdesetih: Room to Live (1982), Perverted by Language (1983), Bend Sinister (1986), The Frenz Experiment (1988), Extricate (1990), je skupina The Fall rekrutirala in prevzgojila celo generacijo poslušalcev, občudovalcev, ustvarjalcev.

Držeči se samosvojega kraut-punk-rocka, ki so ga kot zavedni lokalpatrioti poimenovali mancabilly, so bili The Fall za manchestrski novi val vplivnejši in pomembnejši kot njihovi starejši sokrajani The Buzzcocks. Mark E. Smith je že od samih začetkov profiliral svojo narcisoidno in egocentrično držo pevca, pesnika, frontmana. Osebe, ki si ne dovoli, da mu kdor koli soli pamet na daljavo ali od blizu. Pred štirimi leti na albumu Ersatz GB se je to sarkastično revoltiranje slišalo kot skupinski session v nebesih z Morphine in Killdozer! Kot zadnje dejanje rahitičnega starčka, ki bo prej zlezel iz svoje kože, kot se upokojil v krogu ožje družine. In ko smo že mislili, da smo si že vse povedali, nam Mark E. Smith, genij popskladanja, servira komunikacijsko (od)rešitev.

Album Sub-Lingual Tablet ni zgolj graja komunikacijske odtujitve v dobi komunikacijskih presežkov brez primere v človeški zgodovini. Fibre Book Troll, Quit iPhone, Auto Chip 2014, Dedication Not Medication so le nekateri izstopajoči naslovi z novega albuma. A naj vas silicijska uniformiranost teh skladb ne zavaja. Mark E. Smith ni tisti starček, ki bi se jezil, ker ne dohaja novodobnih komunikacijskih priboljškov. Sploh ne. Je pa res, da se distorziranemu rockabilly zvoku, stampedu ritmov iz železničarskih revirjev najbolj prilega tako grleno pripovedovanje, kot bi si v oblakih cigaretnega dima in goste jutranje megle brusil rime, kitice in verze. Ko tudi Tom Waits obmolkne.
Miroslav Akrapović