Pa da ne bo pomote, ne mislim na berlinske "atari" častilce hrupa ali ugrofinske tehnominimaliste, temveč na glasbenike s konceptom, z idejo, s sporočilom in "sploh in oh" - na skupino. Veliko skupino. No, eni takih so Fuck Buttons iz Bristola oz. ustvarjalna naveza Andrewa Hunga in Benjamina Johna Powerja. Njun drugi album Tarot Sport si je v zadnjem četrtletju tega leta zmagovito izboril mesto med tistimi glasbenimi deli, ki zagotovo spadajo med najboljše plošče tega leta. In še več, Fuck Buttons so "spesnili" elektronsko liturgijo, ki vzame sapo ne le častilcem elektronske glasbe, temveč tudi rokerjem in novodobnim "newagerjem" ter nakazali smeri rešitve za godbo, ki se ne trudi biti všečna in strogo plesna za vse.

A takšna logika ne zmanjša njihove enkratnosti. Navsezadnje so se bristolskim mladcem poklonili tudi Mogwai, ki so jim remiksali skladbo Colours Move z njihovega prvenca Street Horrsing. Plošček Tarot Sport presega že tako veličasten prvenec in popolnoma se strinjam z sodobnimi glasbenimi kronisti, ki ga razglašajo za morebitni soundtrack filma Blade Runner. Seveda povsem hipotetična definicija, ki lepo opiše glasbeni svet dueta Fuck Buttons - debeli, masivni zidovi kontroliranega elektro hrupa, ki zvenijo kot uspavanka za titane. Ali se morda motim, pretiravam? Bi tovrstno pisanje in hvalospeve moral prepustiti nekomu z našega foruma, ki se v nasprotju z mano skriva pod psevdonimom? In ve več.

ocena: 5; piše Miroslav Akrapović