Konk je njihov drugi album, ki v sebi nekoliko pretirano ohranja duh prvenca, saj je kot njegov podaljšek. To se v osnovi sploh ne sliši slabo, a težava nastane, ko se izgubi prejšnja sproščenost in navdušenje. Zaradi Konkove poslušljivosti bodo poletni dnevi najbrž napolnjeni z njegovo zvočno podlago, ampak bo morda prav zaradi pomanjkanja zagona in napredka marsikaterega poslušalca pustil mlačnega. Pritchardova besedila pa albumu tudi niso ravno v pomoč.

Ocena: 4; piše: Maja Isakovič