Niti po naključju ne zaradi ustvarjalne vloge v skupini, ampak preprosto zaradi svoje prepoznavnosti in svetovne slave, s katerima privlači pozornost širše javnosti. Večinoma tudi tiste, ki sicer ne prisegajo na tovrstno godbo.

In ko smo ravno pri Norah – njen izjemni vokal zares pride do izraza samo v počasnejših skladbah, denimo v romantični Remember Me Scottya Wisemana in še posebej v doživeti interpretaciji Jolene - veleuspešnice Dolly Parton. V to kategorijo vsekakor spada še vokalni duet z Richardom Julianom, s katerim sta skupaj blestela v For the Good Times, priredbi klasike Krisa Kristoffersona, po kateri so povsem upravičeno poimenovali album. Povsem pa Norah odpove v hitrejših, razigranejših skladbicah, kjer zveni neprepričljivo, naivno, tu in tam celo smešno. V nasprotju z njo pa pri Julianovih interpretacijah, s katerim sta si porazdelila vokalni del albuma, skorajda ni opaziti šibkih točk.

For the Good Times je zbirka priredb - edina avtorska skladba je Tommy Rockwood instrumental Jima Campilonga - ki v 12. skladbicah združuje hiter pregled slogovno raznolike kantrija in glasbe vesternov. Če je bil njihov prvenec izrazito spontan in sproščen, je na tokratni izdaji že zaznati ambicioznejši pristop. Ta se kaže predvsem pri skrbno zasnovanem izboru skladb in njihovih ustvarjalcev. Opaziti je večje spogledovanje z uspešnicami in koketiranje z bolj razvpitimi avtorji.

Še vedno pa gre za lahkoten, neobvezen album, na katerem so aranžmaji skladb včasih kar preveč podobni izvirnikom. Ker jim znanja očitno ne manjka, se zdi, da so se priredb lotili s preveliko mero spoštovanja do izvirnikov. Pogrešamo drznejše posege v strukture skladb, več provokativnosti in več svobode pri posameznih interpretacijah. Vse to je še kako mogoče narediti tudi znotraj zastavljenega koncepta. In tudi ob nadaljnji zvestobi zgolj bazičnim instrumentom - kitari, basu, bobnom in klavirju.

Ocena: +3; piše: Dušan Jesih