Ali povedano drugače, The National so ves čas bili neke vrste "adut iz rokava" za vse privržence rockovskega tihožitja in otožnih verzov. Novi album High Violet naj bi napovedoval njihovo pot v "ligo prvakov", v druščino akustičnih predatorjev mehkih src.

Toda mnenja sem, da se je ta pot začela že dosti prej z izjemno uspešnima singloma About Today in Fake Empire ter z na neštetih koncertnih različicah omenjenimi skladbami, ki so na poslušalca učinkovale podobno kot nekoč Crime & City Solution, Arcade Fire ali The Bad Seeds.

Toda v nasprotju z naštetimi The National ne dopuščajo nobene sprostitve za poslušalca, ki mora biti povsem osredotočen na Mattovo lirično opazovanje vsakdana s ponavljajočimi se pridigarskimi citati. V tem ne zaostaja niti njihov novi album High Violet, ki kot vselej doslej postreže z grenkobnim izkušnjami iz Mattove bližnje okolice.

Če je predhodni album Boxer zacementiral tako odnose v skupini kot tudi zvočno podobo, potem je novi album filozofska in tehnična razgradnja slednjega, ki ne dopušča nobenih naključij. Če se je njihov zvok dokončno izoblikoval v liturgijo akustičnega postpunka, so aranžmaji in Mattova interpretacija še vedno nekaj nepredvidljivega, bistroumnega in izvirnega. To dokazujeta tudi dve uspešnici in povsem diametralno nasprotni skladbi Bloodbuzz Ohio in Lemonworld.

Ocena: 4