Prečudovita, eksistencialna, organska in, kot sem prej omenil, sanjaška glasba, ki tako samozavestno križari med rockom in folkom, da odbitih analognih, arhetipskih, sintetično šumečih ozadij sploh ne omenjam. To so The Phantom Band, ki so produkcijsko svoj album pripeljali do tehničnega, vsebinskega in igralskega vrhunca.
Zato ne preseneča opomba nekega poglobljenega poslušalca, ki je ob analizi albuma Checkmate Savage pripomnil, da sliši dve glasbi sočasno, enakomerno, drugo poleg druge. Res je! Poslušalec se zelo hitro lahko naleze te dualnosti v aranžmajih, ki se ne slišijo kot mozaična masa zlepljenih koščkov, temveč kot osnovna podlaga (Crocodile), na katero so The Phantom Band nanašali sedimente fino ohranjenega sozvočja (Folk Song Oblivion, Throwing Bones, Halfhound).
Vem, da bodo tisti pikri »drobnogledci« razglabljali o tem, da so to zvoki, ki jih v splošnem nostalgičnem trendu iščejo vsi, ki se lotijo kitare in bi radi bili indie. Toda naj mi taisti poiščejo iz preteklosti skupino, ki zveni kot The Phantom Band!!?? Ne le delno in ne le kot nekaj kar tako.
Ocena: 4+; piše Miroslav Akrapović
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje