Šest je tudi let od predhodnega Invaders Must Die, a ko smo že pri (o)številčenju in letnikih, naj še omenim, da je letos tudi napol okrogla obletnica – 25 let od ustoličenja te svetovno (pri)znane punk-ravovske vokalno-inštrumentalne skupine. In še … 22. februarja 1999 je izšel The Dirtchamber Sessions Volume One, solističen album Liama Howletta. Če se vam ta uvodni sklop – slog zazdi nekam znan, spoštljiv po buličevsko, arhivarsko precizen do glasbe, ljudi in okolja, potem berite tudi naprej …

In seveda, če imate (in verjamem, da imate) možnost, poslušajte album The Day Is My Enemy. Že iz prvih taktov uvodne – naslovne skladbe The Day Is My Enemy vam bo jasno, da kljub antologijsko usodnemu besedilu The Prodigy tudi tokrat ne (raz)prodajajo svoje jeze niti svojega življenjskofilozofskega nazora. Niso komisarji, intendanti, guruji, daleč od tega, da bi bili zastavonoše. Niso tisto, zakaj jih imajo še od rojstva. Kljub nedvomnem pomenu njihovega imena. Brez njihovega avtorskega zapisa (Experience, Music for the Jilted Generation, The Fat of the Land) med letoma 1991–1997, oH! … verjemite – ne bi bilo danes marsičesa v popularni glasbi. In tukaj ne mislim na neštete posamične in skupinske posnemalce opusa skupine, temveč predvsem na lepo število progresivnih vokalno- inštrumentalnih smernic, ali če želite, glasbenih žanrov. PR-prvoborci ali tisti, ki smo ne tako davno tega, zaradi, banalno zveni, a recimo, videospota Smack My Bitch Up tvegali delovno razmerje, to vplivanje essexške skupine še kako slišijo in čutijo.

Tisti mlajši pa kljub spletnoinformacijskemu (o)mreženju težko pridejo do podatkov o izviru zvočnega zapisa, ki ga (po)semplano mutiranega uporabljajo današnje glasbene Jilted generacije. Četudi je povsem jasno, da niso vsi sladkorčki za vse sladice. Prvokategorniki big beata, ki jih vsebinsko pooseblja Liam Howlett, se na novem albumu bistveno vračajo svojim koreninam. Če se je na albumu Invaders Must Die rahlo zamajalo bistvo njihovega zvočno-liričnega desanta, se je to slišalo predvsem zaradi balasta, ki so ga prinašale ojačane strukture strun v njihovi godbi. Novi album je uravnovešen kot še dolgo ne, v njihovi skromni, a tako pomembni diskografiji. Liam je (do)končno pokopal vse svoje strahove, ki so ga najbolj bremenili. Rezultat tega se sliši kot nekakšno ceremonialno malikovanje ali posvetilo lastni preteklosti (Rebel Radio, Destroy, Rhythm Bomb, Wild Frontier), ki ga je kljub zrevoltiranemu besednjaku treba brati (poslušati) le kot avtorjevo kanaliziranje lastne jeze. Jeze!

Po Liamovih besedah jeze kot enega od mogočih predznakov življenjske energije, ki je v vsakem od nas. Ni nujno, da je vsaka taka napadalna in razdiralna. Da se z njo da razmišljati in korakati z visoko dvignjeno glavo, naprej … na to smo še čakali. Nekateri še čakajo.

Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović