Glasbenik, ki je kariero začel s ploščo Closing Time leta 1973, je svoj zadnji samostojni studijski album Real Gone izdal leta 2004. Foto:
Glasbenik, ki je kariero začel s ploščo Closing Time leta 1973, je svoj zadnji samostojni studijski album Real Gone izdal leta 2004. Foto:

Zdi se, da je Waits nekoliko manj eksperimentiral, zaradi česar je album bolj poslušljiv in sprejemljivejši širšemu občinstvu.

Nenavadni novi, črno-beli videospot za singel Satisfied, v katerem Tom lomasti okrog drevesa na nekakšnem vrtu, je režiral Jesse Dylan, Bobov sin. Mimogrede, podpisal se je tudi pod prav tako novi video Black Keys, Lonely Boy.

Samosvoj nepredvidljivi trubadur, ki s sedemnajstim studijskim albumom ohranja raven in nadgrajuje sloves.

Če preskočimo tridelno kompilacijo še neobjavljenih posnetkov, raritet in predelav Orphans: Brawlers, Bawlers & Bastards, je od njegovega zadnjega studijskega albuma minilo že dobrih sedem let. Vsekakor predolgo za privržence in hrati dovolj dolgo za dvig temperature pred pričujočo izdajo.

Na njej se Waits ponovno predstavlja v vsej svoji veličini in dokazuje, da je še vedno v izvrstni ustvarjalni in izvedbeni formi. V skladbe mu je uspelo vnesti najboljše plati bogatega ustvarjalnega potenciala in hkrati dodobra izkoristiti sposobnosti glasbenih sodelavcev - kitarista Marca Ribota, svojega sina Caseyja za bobni, Charlesa Musselwhita na orglicah in saksofonista Clinta Maedgena - ter seveda nepogrešljivega producentskega deleža žene Kathleen Brennan. Ne gre spregledati niti prispevka številnih uglednih gostov, med katerimi velja izpostaviti multiinstrumentalista Davida Hidalga, Keitha Richardsa (ja, "tistega" Keitha Richardsa!), Augie Meyers in Flea.

Težko je postaviti ustrezne mejnike, v katere bi bilo mogoče stlačiti vso širino albuma, njegovo ekspresivnost, žanrsko pestrost in izvedbeno raznolikost. Čeprav gre za homogen album, so skladbe slogovno tako raznolike, da jih je težko postaviti na skupni imenovalec, saj so blues, rhythm and blues, folk, country, celo r'n'r, jazz, rockabilly in kar je še sorodnih žanrov, zgolj osnove, izhodišča, na katerih Waits ponovno igraje gradi samosvoj, prepoznaven glasbeni izraz.

Že uvodna, hrupna, razigrana, rahlo nevrotična bluesovska miniatura Chicago predstavlja enega izmed vrhuncev albuma, ki se preko bolj tradicionalne bluesovske Raised Right Men nadaljuje v privlačno, s surfersko kitaro zaznamovano Talking at the Same Time, kjer hrapavi vokal nadomesti s falsetom. Vrhunski rockabilly zaznamuje skladbico Get Lost, instrumentalni minimalizem pa atmosfersko Face to the Highway, ki ji sledita še dve čudoviti baladi – keltska Pay Me in presleyjevska Back in the Crowd. Energični rhythm and blues naslovne Bad As Me in po džezu dišeča Kiss Me predstavljata nekakšen uvod v bazični rokenrol - skladbice rhythma in bluesa Satisfied. Asociacija na Satisfaction je povsem na mestu, omenjanje Mr. Jaggerja in Mr. Richardsa pa zgolj pika na i.

Po zaprašeni in zakajeni MacGowanovski Last Leaf in dinamični, udarni, antimilitaristični Hell Broke Luce pa sledi najlepši trenutek albuma - prekrasna balada New Year's Eve. A zgodba še ni končana. Če si boste omislili de luxe izdajo, boste na drugem ploščku dobili še tri dodatne bisere: She Stole the Blush, Tell Me in After You Die.

Vsem izjemim skladbam navkljub se pričujoči album vendarle ne more povsem kosati z remek deli, klasikami, kot so Closing Time, Small Change, Swordfishtrombones, Rain Dogs ali Bone Machine. Zdi se namreč, da je Waits nekoliko manj eksperimentiral, zaradi česar je album bolj poslušljiv in sprejemljivejši širšemu občinstvu. A kljub temu z njim bržkone ne bo pridobil veliko novih poslušalcev, zanesljivo pa ne bo izgubil nobenega izmed starih oboževalcev.

Ocena: -5; piše Dušan Jesih

Zdi se, da je Waits nekoliko manj eksperimentiral, zaradi česar je album bolj poslušljiv in sprejemljivejši širšemu občinstvu.