Nas bolj razveseljuje to, da je zvočna knjiga, kot so pri založbi Sanje poimenovali v lično embalažo zapakirano najnovejšo izdajo Tomaža Pengova, sploh ugledala luč sveta.

V literarnem delu zbirke so poleg verzov njegov skladb objavljeni tudi dnevniški zapisi s popotovanja po Evropi davnega 1968. Tonski zapis pa prinaša nekaj recitacij ter še neobjavljene skladbe, ki jih je Pengov v različnih obdobjih posnel s številnimi glasbeniki. Opomni nas, da imena, kot so Lado Jakša, Jerko Novak, Metka Zupančič in Bogdana Herman, niso bili zgolj njegovi soustvarjalci v danes že pozabljeni zasedbi Salamander, ampak zvesti glasbeni sopotniki, ki so mu delali družbo na dobršnem delu ustvarjalne poti.

Čeprav je Pengov izdal zgolj štiri avtorske albume, velja za enega ključnih akterjev avtorske, recimo ji kar kantavtorske ustvarjalnosti na območju nekdanje Jugoslavije. Vrhunec je dosegel že s prvencem Odpotovanja, s katerim se je v začetku sedemdesetih zapisal v zgodovino in mu z izjemo Brecljevega Cocktaila še danes ni para pri sorodnih domačih izdajah.

Drevo in zvezda, razen v dveh skladbah, kjer eno odpoje sam, drugo pa Bogdana Herman, ne prinaša klasičnih pesmi, saj gre za izmenjavanje Tomaževih recitalov intimne lirike z instrumentalnimi skladbami. Začetnemu razočaranju sledi navdušenje ob spoznanju, da se je zaradi tega mogoče povsem posvetiti poslušanju bodisi samo glasbe bodisi samo poezije. Zadnja se preko doživete interpretacije tako še izdatneje in še globlje zasidra v poslušalčevi podzavesti.

Podoben učinek ima tudi glasba. Mehka in zasanjana, na trenutke celo virtuozna akustika še zdaleč ni zgolj navdihujoča podlaga vsakdanjim opravilom, pač pa instrumentali, ki so bili povečini ustvarjeni za gledališke predstave, odlično delujejo tudi kot samostojne skladbe. Morda res manjka kakšen podatek o njihovem nastanku ali namenu, a je tudi brez tega mogoče neobremenjeno prisluhniti njihovi očarljivi lepoti in se prepustiti hipnotičnemu vzdušju, v katero vas mimogrede zapeljejo.

Ocena: -5; piše: Dušan Jesih