Najbolj goreči privrženci TEED-u skoraj okultistično sledijo že od izdaje mini ploščka Garden. Razlog, da so ga že okronali za novega čudežnega dečka na plesišču, se ponuja že ob prvih taktih uvodne skladbice Promises. Sam sem glasbenika paleontološkega imena, ki je s svojimi mladostnimi petindvajsetimi leti že predrugačil single Lady GaGa, Katy Perry in drugih prvakov glasbene mainstream lige prvakov, opazil v zadnjem projektu Damona Alborna, DRC Music, ki smo ga že predstavili na naših straneh. Naj spomnim: pod Albarnovo taktirko se ultimativna producentska in DJ-ekipa (poleg TEED-a med drugim še Dan The Automator, Actress, Richard Russell itd.) odpravi v Kinšaso posnet album z lokalnimi izvajalci v petih dneh ...

Pustimo zdaj to. Pred nami je album, ki ga je sin zborovskega dirigenta Univerze v Oxfordu po lastnih besedah sestavljal in brusil toliko časa le z enim namenom - da brez napak ali možnosti za popravek prav teh v svojih logaritemskih zvočnih enačbah pusti sled za sabo in ne postane navdušenje enega poletja.

To pravi/misli fant, ki se poslušalca ne dotakne le z norimi in lucidnimi akrobacijami na mešalki, ampak tudi s svojim milozvočnim glaskom - vse z namenom, da se izpove iz prve roke. Pesem je pesem. Ne glede na žanr vrtinčenja gumbov mora vsebovati iskreno emocijo (Garden, Tapes & Money, Household Goods), da se je lahko spominjamo brez nostalgije. Da pa je kontroverznost njegove pojavnosti na plesišču, v medijih in na sceni še večja, Orlando obožuje ekstravagantna, futuristična, ritualna, sporočilna pokrivala, ki jih uporablja kot dizajnerske umetniške inštalacije (na razpise vabi izdelovalce pokrival), ob plesnem ritmu, ki najbolj spominja na zakladnice Soulwax druščine. Le da se fant v njegovih letih še vedno igra (Solo, Panpipes, American Dream Part II) in nima niti želje niti potrebe, da bi z nekaj več decibelov hrupa opozarjal nase. Le čist zvok in čista slika.

Ocena: 5; piše Miroslav Akrapović