Ali pač. Poletna jutranja rosa in vonj po sveže opranem perilu sta dejansko čisto prvi asociaciji ob poslušanju te intimne in zelo pristne pesmarice.

Uvodna in hkrati naslovna popevka zasedbo Tretji kanu predstavi kot solidno kompozicijsko-poetično etinijo. Popevka V vesolje ima kljub narativni indiferentnosti zavidljivo odločen ritem in izžareva zdravo ambicijo postati ljubka popoldanska radijska postavka. Duet pevke Anje Pavlin ter kitarista in pevca Jana Medleta že z naslovom naslednje (Ni prostora) prvopostavljeni dodata delno presenetljiv antagonizem, saj razkrije, da tudi v vesolju ni (dovolj) prostora. Za vse z bujno in ali burno domišljijo naj bi to bržčas res veljalo.

V piarovskem dopisu k pričujočem delu je navedeno, da se Tretju kanu spogleduje tudi s punk-rockom. Če se res, potem je ključ teh vzajemnih pogledov samo ta, torej Ni prostora. V resnici gre za skladenjski kontekst, v katerem se mešata novovalovska pronicljivost in folkovska nežnost. Na angleškem severu že dolgo in uspešno deluje podobna kombinacija z imenom British Sea Power. Ta občasno zavije tudi v art-rock, zato ga pogojno omenjamo tudi kot otoško referenco uspešnim Kanadčanom Arcade Fire. Oba benda sta znana po kombiniranju ženskih in moških glasov.

A Tretji kanu že pri tretji pesmi iz niza s svojo začetno izrazno hudomušnostjo pristane v plitvini. Preostalih osem skladb je počasnejših, nemara bolj suhoparnih, včasih prav lenobnih, nekateri med njimi pa so res mala ekspresivna slovenska čudesa.

Toda tu je premisleku o albumu V vesolje treba dodati navezavo na novodobno primestno hipsterstvo, ki ga v deželo v zadnjem obdobju, zanimivo, pretaka predvsem glasbena ustvarjalnost iz dolenjskega in posavskega konca. In to je dobro, posrečeno. Kajti v tem pogledu je na dlani, da Novo mesto dela, Ljubljana se spreneveda ali pa nekaj kopira bolj kot ne na silo, Štajerska opazno zaostaja, ostali pa spijo.

Prej omenjeni dve, ki ju odpoje Medle, sta Ona in Lahko noč. Prijetni klavirsko vodeni ljubezenski vinjeti imata čudovite verze. Pevčev vokal ni ravno izjemen, a njegove topline in iskrenosti ne moremo prezreti. Solo kot iztek One, ki ga doda modificirana trobenta ali oboa, je tudi všečen.

Lahko noč je krasna pesem, ki nas v treh minutah in štiridesetih sekundah, kolikor traja, kar dvanajstkrat spomni na svoj naslov. Vsebina tako neprikrito namiguje na literarni deli Galeb Jonathan Livingston in Mali princ. Posebno odkritje je pesem Hiše, ki poleg nečesa vokodersko komaj razumljivega na svoji sredini in še dveh dodatnih stavkov sramežljivo plavajočih na enostavni melodijski zanki, ne premore prav nič več kot le modrosti: "Iz vseh velikih besed bodo zrasle hiše, ki se prepirajo med sabo".

Razumevanje nadrealizma iz izštevanke Hiše, tako kot tudi vsega V vesolju ni nujno upravičeno kritiškega reza. Vzhodnoevropska melanholija brez etno dodatkov navzven nemara res izgleda neprepričljivo in nastopaško topo, toda ta se vsaj ne spreneveda, da izhaja iz ubranega okolja in zasmehujoče ne hlasta za novimi turbo estetikami.

V vesolje je zato dopadljiv poskus, za katerega upam, da se bo z nekaj dodanega artizanstva, kraftovstva in kompozicijske fantazije še razvijal. Tretjemu kanuju tako želim še veliko regatnih zmag, zato pa manj čakanja ob zapostavljenih privezih. Naj barčica po Krki kar še plava.