Njegova solistična kariera je le zacementirala njegov status in povečevala število zvestih privržencev glede na število solističnih albumov. In to ne glede na zelo počasno diskografsko udejstvovanja, ki nam je v enajstih letih priskrbelo le tri velike plošče. Ali če sem bolj natančen: med vrhunsko in neponovljivo ploščo Žena dijete in predzadnjo Retro je preteklo šest dolgih let; do pravkar izdane plošče Hello! pa še nadaljnjih pet. Toda Urban se je s svojo spremljevalno skupino 4 pojavljal in bil koncertno še kako dejaven – od festivalskih nastopov, klubskih turnej pa vse do tistih najbolj intimnih le za nekaj poslušalcev.

Zadnji album Hello! pa je v vsem tem medprostoru in času nastajal in je napovedovan kot vrhunec Urbanove lirike. Lirike, ki je že prej slonela na njegovi intimni izpovedi in umetniški refleksiji na vsakdan. Vsaka primerjava z liriko EKV in pokojnim Milanom je mogoča le v obsegu romantičnega pesniškega leposlovja, kajti Urban se ni nikoli posebno dokazoval kot angažiran in politično nekorekten pesnik.

Tudi njegova zadnja plošča je naravnana na območje ljubezenskih podoživljanj. Popolnoma se strinjam z ugotovitvijo, da se je Urban poglobil v svoje nove pesmi kot nikoli doslej; kot so tudi fantje iz 4 inštrumentalno pripeljali zvok do perfekcije, k čemur je vsekakor pripomogel tudi angažma producenta Chrisa Athensa (Coldplay, Johnny Cash, Beastie Boys, Erykah Badu, Mos Def), pa vendar …

Najbolj razigrana in zagotovo najboljša skladba albuma je Magnet, ki je, v svoji funkoidni vožnji, pogojeni z ritem sekcijo, žal edina takšna na albumu. Vse ostalo je preveč (za)resno!

Ocena: 3+; piše: Miroslav Akrapović